Smo predvsem voda, sol, maščoba in silicij. 

Največji del našega telesa predstavlja voda. Da se ne razlijemo po tleh, pa poskrbijo celične ovojnice, ki so narejene predvsem iz maščob.
In da vse skupaj funkcionira kot celota, ki izmenjuje informacije in smiselno deluje, poskrbijo še elektroliti, ki omogočajo zadostno prevodnost, da lahko informacije in napotki pridejo do sleherne celice. 

O tem, kako pomembna sta voda in maščoba, smo že veliko pisali. O tretji pomembni snovi, ki dejansko določa kakovost in hitrost našega “procesorja”, pa je na sploh veliko manj govora.

Silicij je tisti, ki kot cement drži naša tkiva skupaj, omogoča, da telo sploh zadrži vodo, in ob tem ureja tudi domala vse procese in prenose v telesu. Težava je v tem, da je silicija v naši prehrani in posledično tudi v naših telesih vse manj, v informacijski tehnologiji pa vse več. Zato spominske zmogljivosti naših računalnikov vse bolj naraščajo, naše lastne pa usihajo. 

Kam izgineva silicij?
Kljub temu da je to po razširjenosti drugi najbolj prisoten element na planetu Zemlja, je v naši prehrani in zato tudi telesih čutiti njegovo vse večje pomanjkanje.

Že leta 1940 so biodinamiki svarili, da se je v zgolj enem stoletju prisotnost silicija v pšenici zmanjšala za 20 %. Z razmahom intenzivnega poljedelstva pa je v pičlih 10 letih (torej do leta 1950) pšenica izgubila še 40 % silicija. Od takrat se proces odvija še hitreje in naša današnja žita in druga živila, s katerimi se prehranjujemo, so po vsebnosti silicija le senca tistega, kar so jedli naši predniki. 

Tudi pred kratkim objavljeni podatki o dramatičnem upadu vsebnosti rudnin v rastlinah kažejo, da uživamo le fasado živil, ki so jih uživale prejšnje generacije. Zagovorniki sodobnih metod pridelave nam grozijo, da brez modernih tehnologij ne bo možno nahraniti vse večjega števila prebivalstva. Pa je to res? Ne potrebujete posebne matematične nadarjenosti za preprost izračun, da dvakrat več živil, v katerih je petkrat manj rudnin, vitaminov in antioksidantov, kot jih je bilo včasih, ne bo rešilo težav prebivalstva. 

Kje najti naravne rešitve?
Večina tega, kar se splakne iz obdelovalnih tal, prej ali slej konča v morjih, zato znanstveniki pospešeno iščejo možnosti, da bi manjkajoče rudnine, predvsem jod, silicij, magnezij …, v prehrano vrnili s prehranskimi dopolnili, ki jih pridobivajo iz morskih rastlin, s prečiščevanjem morske vode in podobno. 

Tudi veliko učinkovitih naravnih gnojil izdelujejo iz alg in morskega rastlinja.  Teoretično je smer dobra, le da se pojavi problem, kako iz koktejla koristnih in škodljivih snovi, ki plavajo po svetovnih oceanih, izluščiti to, kar potrebujemo, ne da bi s tem snovi onesposobili za delovanje v naših telesih. 

V prejšnjih Novicah smo objavili intervju o tem, kako zapleteno je v resnici pridobivanje zdravih morskih alg. Če pa jih imamo, zagotovo z njimi lahko napolnimo marsikatero vrzel v telesu. 

V kombinaciji s kakovostno morsko soljo, ki vsebuje veliko elementov v sledeh in ob natriju še zelo potrebni magnezij, lahko dobimo zelo kakovosten dnevni odmerek potrebnih rudnin. 

Tudi med kopenskimi rastlinami, ki rastejo dobesedno pred našim pragom, se še vedno skriva marsikatera naravna rešitev, ki jo prepogosto spregledamo in se raje odpravimo kupovati superživila, ki prihajajo z drugega konca planeta in za njih še nikoli nismo slišali. 

Silicija je veliko v koprivah, preslici, zelenem ovsu, kreši, rmanu – seveda pod pogojem, da so rastline pravilno pripravljene. Za ta namen moramo uporabiti izvlečke, narejene na osnovi superkritičnih tekočin (takšne izdelujeta na primer Soria Natural in Solimé), ali rastline dolgo kuhati (vsaj 20 min), da se izluži silicij (žal do takrat izgubimo večji del ostalih koristnih snovi).

Vir: zazdravje.net