Poznate zgodbice o ljudeh, ki so se spustili v posel, vezo …, ne da bi, vsaj navidezno, izpolnjevali pogoje za ta podvig? Gre za ljudi, o katerih modrujemo (tračarimo): »Še osnovne šole nima, pa poglej, kam je prilezel!« Ali pa: »Ona je tako ponesrečena –, mislim, a tebi zgleda -, poglej jo no, kakšna pa je, kako ji je le uspelo dobiti tega tipa?« itd. itd. In drugi pol; ljudje z briljantnim umom, visoko izobrazbo, super finim videzom, karakterjem, značajem … skratka z vsemi pogoji, temelji, zasnovami, osnovami … za noro izpolnjujoče življenje, pa, videti je, že več let, nezadovoljni, ostajajo na istem mestu.

Le kje je kleč? Tako na prvo žogo se mi - se spomnim še iz študijskih dni - v glavo prikrade misel, da več kot znaš, bolj vidiš, kako neznaten delček vsega znanja pravzaprav poseduješ. Več kot znaš, bolj se zavedaš, da znanja in izkušenj ni nikoli dovolj. Še to se moram naučiti, še to moram predelati, še na to se moram pripraviti, še to storiti, preden …

Težnji, da smo, preden sploh kaj naredimo, 100 % pripravljeni, bi lahko rekli obsedenost s popolnostjo, perfekcionizem. Težnja je sicer zaželena, je gonilna sila razvoja ter napredka; vendar; problem nastane, ko te obremenjujoča misel »še to in še to, preden« prežema tako močno, da se ničesar ne upaš lotiti tako »na horuk«.

Četudi bi, po logiki stvari, »perfekcionisti« morali napredovati, blesteti, nazadujejo, pričnejo izgubljati zaupanje vase, v svojo prihodnost. Pritožujejo se, nergajo nad bolj pogumnimi, avanturističnimi, »probajmo, pa da vidimo« frajerji. Zakaj? Ker menijo, da morajo, preden v življenje spustijo novega človeka, pričnejo z novim poslom biti na to brezhibno pripravljeni; ja, v glavi naštudirajo vse možne kombinacije in variacije poteka dogodkov, potem jasno, da bi se človek na vse to pripravil zmanjka časa, volje, energije, motivacije … Ko vidiš vse te virtualne »haklce«, je res nepredstavljivo, da se greš bližnja srečanja z njimi. Saj veste, ljudje, ki v nečem (končno) uspejo, svoj uspeh razlagajo: »Če bi vedel, kaj vse se mi bo dogajalo, se v to ne bi spustil?« Ja, ampak ta človek danes ima nekaj za pokazati! Če bi pa vedel, pa vprašanje, kajne?!

No, kakorkoli, resnično je, da se človek mojstri ravno z napakami in poizkusi – tudi napačnimi odločitvami in soočanjem z izzivi, ki mnogokrat kot meteorit tlesknejo na njegovo pot. Mojstrstva torej ne more biti, če se v življenje, ne glede na predpogoje, ne spuščamo, oz., če se vanj spuščamo zgolj in samo maksimalno pripravljeni. In dejstvo je, česarkoli in kakorkoli se bomo že lotevali, bomo vedno zadevali ob »haklce« - na katere ne bomo pripravljeni -, se bo pa ob njih potrebno zaustaviti, jih nekako izdreti oz. jih preplezati. Včasih bomo zgrmeli v prepad in potrebno se bo ponovno vzpeti … Obratno, če bomo svoje izzive in večvrednost živeli le v virtualnih oz. miselnih svetovih, sem prepričana, bomo skrajno nezadovoljni.

Ja, kakorkoli, naj bomo »horukarji« ali »preveč sposobni za delovanje na ravni vsakdanjega življenja«, izgleda, da je vsaki stvari v življenju potrebno dati čas, da se napravi ali: «prazno je upanje, da boš legel v hrastovo senco, brž, ko posadiš drevo.« Ampak, sence bo pa vedno več. Če nam le uspe vzdržati pod tem hrastom. In še prej: posaditi hrast. Tako ali tako pa je sreča vedno na strani pogumnih.