Nogi, ki ne najdeta počitka,
stojita na sredi sveta
v prostoru zevajoče praznine,
v prastanju, kjer je začenjal
nastajati prasvet,
iz katerega se nogi premakneta
in morda najdeta tla,
koder bo shodil duh
z novo iznajdbo namesto denarja.
Morda postane prijazno vezenje
z zlatimi nitmi mišljenja,
plavajočega v vrvežu plesa,
sposobnega se še naprej premikati
v prostor brezprizivne samovladnosti,
iz katerega se bo človek dvignil
v sinje eterske višine,
z akvarelno barvitostjo nasmeha,
ki postane samo ljubezen,
tista neskončna mnogoterost
razsvetljenega jaza,
tisto spleteno človeško čustvo,
brez zob, ki jim pravimo denar.