Piše: aurigo

Za izlet v Sarajevo smo se odločili po dolgem pregovarjanju s frendi. Zanimal me je paradoks bosanskih piramid, frenda samo povojno Sarajevo, Baščaršija in čevapčiči. V Bosno smo se odpravili po drugi uri opoldne. Že pred hrvaško-bosansko mejo so nas pričakali in spremljali deževni temni oblaki. Po prehodu meje je začel po avtomobilu rahlo škrebljati dež. Ob sončnem zahodu, preko lahnega dežja nas je v Bosno spustila veličastna mavrica. Z dvojnim lokom in močnimi ioni v zraku. Torej so tudi oni zgoraj z nami in imamo prosto pot za ustvarjanje.

V Doboju se je na nas izlival dež kot iz škafa. Vozili smo le 40 do 50 km na uro. Naša vetrobranska stekla so oblivale vodne zavese izpod gum nasproti vozečih avtomobilov. V svojem življenju sem morda štirikrat trikrat doživel  takšen naliv. Zadana je naloga čiščenja. Priznati moram, da je Bosna še vedno precej energetsko zaprta zaradi vojne, vseh dogodkov in morij, ki so se zgodila na tem območju. Težke energije.

Energije svinca, ki niso upoštevali osnovnega načela življenja, ki obstaja očitno le na papirju pri vseh svetovnih religijah. Mojzesova in kasneje krščanska zapoved: »Ne ubijaj«; ahimsa ali nenasilje Vzhoda, posameznikov ego v 21. stoletju še vedno zanika. Po deveti uri zvečer smo se namestili na Baščaršiji in se kasneje prepustili nočnemu vrvežu starega dela mesta.

Svetleče lučke, ki smo jih gledali po vzpetinah Sarajeva preden smo odšli spat so me spomnili na slovenski socialistični film Butnskala, ko tip M. Derganc v temni noči ob oknu razlaga iskalcu o dušah. So te svetleče migajoče lučke le približek čarobnega mesta iz pravljice Tisoč in ene noči. Ob fotografiranju utripa tega mesta sem ujel v fotografijo ob minaretu džamije še kakšnega orba.