Oprosti ljudem, mali bonsaj,
ne vem prav zakaj
so rast ti preprečili,
ti življenje otežili.

Brezglavo naravo pustošijo,
radi si vse podredijo,
se z zmotami hvalijo,
nad Boga se postavljajo.

So te naravi ugrabili,
v majhno posodo posadili,
razrast korenin preprečili,
na tvoje počutje so pozabili.

V rasti namerno ovirano
le še deblo si žalostno,
zakrnelih vej se počutiš tako,
kot se človek zvezanih rok.

Drobceni listki bledijo,
kot solze nemo opominjajo,
tebe, človek nevedni,
ki ne uvidiš rastlin bolečin.

Zakaj biti nekaj posebnega,
imeti kaj opaznega?
Zakaj se nikoli ne vprašaš,
ali vse res tudi smeš?