Zaboli, ko jim prisluhnem,
šolar, otrok bi rad novih čevljev,
pa nosi tiste podarjene, močno načete.
starši mu ne morejo kupiti novih, lepših.

Zaboli, ko gledam, kako si ogleduje,
prime v roko ter vrne prodajalcu,
saj je bilo lepo jabolko, vabljivo,
vendar mlada mamica nima denarja.

Zaboli, ko sem ju videl zaskrbljena,
nista imela denarja da bi izplačala dolg,
ostala sta brez službe, brez avtomobila,
z neplačanimi položnicami, v dolgovih.

Zaboli, ko sem jo videl vso nališpano.
Ošabno s prezirom je gledala naokoli,
iskala njej enake, enako oblečene,
po modi, času, pa jih kar ni bilo videti.

Zaboli, ko reklamirajo izlete, potovanja,
veliko pa jih nima denarja za preživetje,
za obutev, sveže sadje, nova oblačila,
za dostojno življenje, lepši dan.

Zaboli, ko se ozrem v preteklost,
ko smo nedolgo nazaj živeli lepše,
imeli zagotovljene službe, plače,
si kupovali potrebno, si pomagali...

Zaboli, ker so bili tisti časi slabi,
nam danes nesprejemljivi, nedemokratični,
zlobni, enopartijski, nasprotje temu,
kar imamo zdaj, ko je vse veliko boljše.

Bo že držalo da vsi jemo segedin,
a nekateri demokratično jedo samo meso,
spet drugi demokratično zelje, s strahom,
kaj bo jutri z neplačanimi računi, demokracijo.