Starši so pri pokoravanju otrok s številnimi metodami ponavadi tako uspešni, da ne naletijo na težave vse dokler otrok ne pride v puberteto. "Ohlajanje" čustev in nagonov v času latentnega obdobja je staršem v spodbudo pri prizadevanju, da vzgojijo vzornega otroka.

V knjigi Hilde Bruch "Zlata Kletka" starši hčera z anoreksijo [bolezensko stanje pomanjkanja teka] govorijo o tem, kako nadarjene, prijazne, uspešne, ubogljive in uvidevne so bile kot otroci. Ne morejo razumeti, od kod nenadna sprememba. Mladostnik jih pusti nemočne in nesposobne doumeti, saj zavrača vse norme in njegovega samo-uničujočega vedenja ne morejo spremeniti niti z logičnimi argumenti niti z zvitimi metodami "strupene pedagogije".

V puberteti mladostnike pogosto popolnoma presenetijo in prevzamejo intenzivni pristni občutki, katere jim je v latentnem obdobju uspelo držati daleč stran. Z razcvetom biološke rasti iščejo ti občutki (gnev, jeza, upornost, zaljubljenost, spolna želja, navdih, radost, zanesenost, žalost) možnost, da se v celoti izrazijo. Toda v mnogih primerih bi to ogrozilo psihično ravnotežje staršev.

Če bi mladostniki odkrito kazali svoje prave občutke, bi tvegali, da jih pošljejo v zapor kot nevarne zločince ali pa bi jih razglasili za blazne in zaprli v psihiatrične klinike. Shakespearovemu Hamletu ali Goethejevemu Wertherju naša družba gotovo ne bi mogla ponuditi nič več kot psihiatrično kliniko, pa tudi Schillerjevega Karla Moora bi dočakala podobna usoda. Zato se odvisneži od mamil poskušajo prilagoditi družbi, tako da se borijo proti svojim avtentičnim občutkom, ker pa v nevihtni poberteti ne morejo živeti popolnoma brez njih, iščejo ponovno vez z njimi po mamilih. To navidez učinkuje, zlasti na začetku. Toda družbena stališča, ki jih poosebljajo starši in ki jih je mladostnik že davno ponotranjil, morajo prevladati: posledice prisotnosti močnih, intenzivnih občutkov so zavračanje, osamitev, izobčenje in smrtna grožnja, t.j. samo-uničenje.

Odvisnež od mamil kaznuje samega sebe, ker išče svoj pravi jaz -- kar je vsekakor upravičen in bistven cilj -- s tem ko uničuje lastne spontane občutke, ponavlja kazen, ki ga je doletela v zgodnjem otroštvu, ko je pokazal prva znamenja življenjske sile. Skoraj vsak odvisnež od heroina govori o tem, kako je sprva izkušal občutke dotlej nepoznane intenzitete, kar je vodilo v povečano zavedanje o tem, kako topo in prazno je njegovo vsakdanje čustveno življenje.

Odvisnež si sploh ne more zamisliti, da so taki občutki možni brez heroina, zato razumljivo začne hrepeneti po tem, da se še ponovijo. Mlad človek v teh trenutkih, ko se izvije iz običajne utečenosti, odkrije, kakšen bi lahko bil; vzpostavi stik s samim sabo in, kot je pričakovati, potem ko se to zgodi, več ne najde miru. Ne more več živeti, kot da njegov pravi jaz ne bi nikoli obstajal. Zdaj ve, DA OBSTAJA, ve pa tudi to, da so pravemu jazu vse od zgodnjega otroštva bile zaprte vse priložnosti. Zato se odloči skleniti kompromis z usodo: srečeval se bo s samim sabo od časa do časa, ne da bi to kdo drug ugotovil. Niti on sam ne bo uvidel, za kaj pravzaprav gre, saj izkušnjo prinese "stuff", učinek pride od zunaj in ga ni lahko vzbuditi. Nikoli ne bo postal integrirani del njegove osebnosti. Odvisnež nikoli ne bo moral oziroma ne bo zmožen prevzeti odgovornost za te občutke. To potrjuje tudi to, kar se dogaja v intervalih med fiksi -- za nje je značilna popolna apatija, letargija, praznina, nelagodnost in tesnoba. Fiksa je konec kot sanj, ki se jih ne moremo spomniti in ki nimajo nikakršne vloge v našem celovitem življenju.

Razloge, zakaj človek postane odvisen od absurdnega poriva, je s to podlago mogoče razumeti, če se ozremo na odvisnikovo preteklost. Ker je bila odvisnost skupni imenovalec njegovega celotnega življenja, jo le stežka lahko vidi v pravi luči. Neka štiriindvajset letna ženska, ki je bila odvisna od heroina že od šestnajstega leta, je na TV povedala, da za navado zasluži s prostitucijo, mamila pa mora jemati, da bi se lahko "spopadala s tistimi živalmi." Nastopa zelo odprto in iskreno, tako da lahko ovrednotimo vse, kar je povedala in sočustvujemo z njo. Edino, kar ostane uganka, je njena trdna sprijaznjenost z dejstvom, da je ta začarani krog edino možno življenje.

Ta ženska si nikakor ne bi mogla zamisliti drugačnega življenja, prostega zasvojenosti, saj ni nikoli poznala svobodne odločitve. Njeno življenje je zmeraj nadkriljeval uničujoči poriv, zato ni mogla prepoznati absurdnosti svoje poti. Kot je pogosto pri odvisnežih od mamil, tudi v tem primeru ni presenetljivo, da je ženska še naprej idealizirala starše. Čutila se je krivo, ker je bila tako šibka, da jih je razočarala in osramotila. Prav tako je povedala, da je kriva "družba" -- česar, jasno, ni mogoče zanikati. Toda dejanske zagate, namreč konflikta med iskanjem pravega jaza in nujnega prilagajanja potrebam staršev, ne bo mogla uvideti vse dokler bo vztrajala pri tem, da obvaruje starše pred nelagodnostjo in kesanjem zaradi slabe vesti. Nazoren primer tega je zgodba o Christiane F., skozi katero nam bo lažje razumeti to zagato.
(Alice Miller, For Your Own Good)