Celo večnost, nam je Bog položil v prsa, samo da človek slabo to razume.

Namesto, da bi opustil vse ostalo napačno, kar ni temu v prid, hoče človek večno uporabiti vsemu ostalemu slabemu in napačnemu v prid.

Tako človek zapre samega sebe, in temu po čimer edino bi naj živel, in bil srečen, poskuša z tem ostalim slabim in napačnim vladati in si s tem, na tak nemogoč način ustvariti srečo.

Če je tako, je človekova sreča ena sama laž, dokler jo ima vriska, in si tako ali tako drugega ne želi, ko jo pa zgubi tarna, ter naredi mnoga grozodejstva, ter se spet poganja, da bi taisto srečo pridobil nazaj, torej je zmeraj tako zaposlen, da poti v resnično srečo ne vidi.