Benka Pulko: Pocestnica/Življenjski potopis, Ljubljana: Undara Studio, 2007.

»Utrinkast trenutek« je rodil idejo o potovanju okoli sveta z motorjem in učiteljico biologije prelevil v motoristično nevesto, ki je v naslednjih petih letih in pol s svojim možem, BMW-jem, položila marsikateri ovinek in zravnala marsikatero štrlečo grbino. Po prevoženih sto osemdeset tisoč kilometrih in bogata vsaj za toliko izkušenj, kot je na razpolago celin; celin je sedem, izkušenj mnogo več, je Benka Pulko postala »prva ženska« in »šestnajsti moški.«

Na dobrih tristotih straneh knjige Pocestnica. Življenjski potopis avtorica opisuje štiri desetletja dolg razvoj, »[o]d semenke do Benke,« ženske, ki si dovoli in zmore početi stvari, o katerih eni le sanjajo, spet drugi se odpravijo po njenih še zmeraj vidnih stopinjah.

Če si želite »lahkotne zabave o zelo resnih stvareh,« kot je Guinnessova nagrajenka, svobodna novinarka in predavateljica opisala svojo knjigo, prežeto s humorjem, resničnimi trenutki in izzivi, burnimi dejstvi in golo odkritosrčnostjo, je to navdahnjeno branje ukrojeno na vas.

»Res bi bil dolgčas, če bi vsak dan kracala samo lepe zapiske, pravila o prijaznih zgodbah in poročala o čarobnih doživetjih.«

S svojim slogom je zaznamovala številne ceste in odprašila marsikateri kot neznanja. Izraža se, kot se za pocestnico spodobi, po domače in brez zavlačevanja, smelo, a razumno. Sama pravi, da pocestnice nimajo nič skupnega s 'SSKJ pocestnicami,' torej kurbami, ampak z življenjskim stilom. »Če je pocestnica lahko potepuh, potem ne vem, zakaj bi morala biti pocestnica kurba! Poniževanju žensk bi v slovenščini morali počasi narediti konec.« A Benka ni feministka, vsaj ne v negativnem smislu.

Z neizumetničenim, bogatim jezikom, s stavki, ki »norijo tako glasno, da predramijo ves svet«, neusahljivimi nasveti in najljubšimi recepti, ki jih kuhajo ljudje Zemlje, se stran za stranjo razpirajo vseživljenjska učenja, prepletajo in sklepajo prijateljstva ter osupljiva spoznanja, da je svet resnično majhen. Hudomušne in slikovite primerjave se obesijo na bralca, ki bi mogoče »raje ostal pri svojem stilu vožnje in dočakal častitljivo starost,« ampak to ni Benkin stil.

Tako kot venezuelski otroci, ki so »bliskali [v svet] z nekaj številk prevelikimi očmi,« tako so se tudi Benki tekom potovanja okoli sveta marsikdaj na stežaj odprla usta. Zaprla jih je, ko je bil čas, ali kot piše Benka »prepozno [je] ravno pravi čas.«

Benkino življenje je resda ena sama velika ustvarjalna dogodivščina, ki jo pa vendarle kdaj pa kdaj prekinejo razmišljanja in osmišljanja, mir in spokojnost. Kaj je prav in kaj ni je lažje doumeti onkraj meja rodne zemlje, kjer je Slovenc Slovencu prijatelj.

Benka piše, da je kljub vsem neumnostim, ki jih je zagrešila, vesolje bdelo nad njo »in me varovalo pred najnevarnejšim delom potovanja – pred menoj samo.«

In kot je »Cape Cod [...] polotok, ki se namaka v severni Atlantik kot rogljiček,« ali magdalenice v lipov čaj, tako veje iz Benkinih besed ljubezen in se drobi sreča.

Pocestnica nima konca, ima le svoj začetek.

Valerija Hozjan

* Besede in stavki v narekovajih izvzeti knjigi Pocestnica.