Že Benjamin Franklin je opozarjal, da bomo na račun varnosti ostali brez varnosti in svobode, če bomo svobodo omejevali. Tega znamenitega reka danes nihče ne spoštuje, poudarja akademikinja prof. dr. Alenka Šelih, zaslužna profesorica Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. »Nekdaj odprta država ZDA se zapira z zidom proti Mehiki, zid so postavili v Izraelu, v Evropi pa imamo ograje oziroma ovire na mejah.

Spomnimo se, koliko ostrih kritik je bilo namenjenih berlinskemu zidu, danes pa podobni ukrepi nikogar več ne motijo.«

Leta 2005 ste bili med prvopodpisanimi pod izjavo, s katero ste obsodili širjenje sovražnega govora v državnem zboru. Takrat ste opozorili na nasilne in seksistične izjave, ki so jih bili deležni izbrisani, Romi, samske ženske, geji, lezbijke, poslanke. Trinajst let kasneje se zdi, da se stvari niso bistveno spremenile, oziroma da se je sovražni govor z razmahom družbenih medijev samo še razširil.
Res je tako. Družbeni mediji namreč omogočajo anonimne ali napol anonimne izjave tistih ljudi, ki se s polnim imenom ne upajo predstaviti in brez zadržkov izjavljajo stvari, ki jih drugače ne bi upali povedati. To je tudi bistvena razlika med stanjem danes in pred petnajstimi leti, ko družbeni mediji še niso bili tako razširjeni. Tudi sicer se je javni govor spremenil in danes dopušča več sovražnega in manipulativnega govora, nivo javne besede, zlasti politične, pa se je v zadnjih letih precej znižal. 

Kje so glavni razlogi za to?
Težko je reči, kaj je glavni razlog, zagotovo pa na to vplivajo vsesplošne razmere, ki so se prav tako spremenile. Na področju obravnavanja kriminalitete, s katerim se strokovno ukvarjam, se je položaj zelo spremenil od napadov v New Yorku 11. septembra 2001 – od takrat dalje se razprava o kazenskem pravu čedalje bolj zaostruje. Sočasno z zaostrovanjem retorike glede kriminalitete se ostrina in represivnost prenašata tudi na druga področja življenja. Poleg tega so tu še druge okoliščine – imeli smo finančno krizo, ki je s sabo prinesla tudi krizo vrednot, soočamo se z begunsko krizo, ki je prispevala k sovražnosti do vsega, kar je okoli nas.

Kdo bi se moral na razraščanje sovražnega govora glasno odzvati – pa se ni, kdo bi moral ukrepati – pa ne?
Po moji oceni bi se morali najprej odzvati politiki in politične stranke, vendar tega žal nismo doživeli. Še več – v Evropi in ZDA se pojavljajo radikalne, desno usmerjene stranke, z radikalnimi stališči o vsem, kar »ni naše«; pojav teh strank pa vpliva na celoten družbeni prostor. Njihove ideje se prenašajo v družbo in tudi to je eden od razlogov, zakaj se prostor sovražnega govora širi. 

Definicija sovražnega govora je v Kazenskem zakoniku dokaj natančno opredeljena, vendar ga v praksi tožilci preganjajo le takrat, ko gre za kršenje javnega reda in miru.
Pravna definicija sovražnega govora je bila v kazenskem zakoniku najprej oblikovana pod vplivom prejšnjega sistema, kjer je kaznivo dejanje sovražne propagande, zloglasni 133. člen, izrazito omejeval svobodo govora. Današnji pojem kaznivega dejanja »javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti« (297. člen KZ-1B) posredno prav tako omejuje svobodo javnega obveščanja in izražanja (1. odst. 39. člena Ustave RS), zato mora to besedilo »ohranjati občutljivo ravnovesje med to ustavno pravico in ustavno pravico do enakosti,« kot navajata avtorja pojasnil h Kazenskemu zakoniku. Ravno zato je okvir sovražnega govora relativno ozek; ožita ga zlasti dva pogoja, in sicer, da mora biti dejanje »storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev.« Tožilci temu dosledno sledijo, drugi primeri, kjer tega elementa ni, se obravnavajo kot prekršek, kjer pa je pregon zelo redek. Nadzorni organi, ki bdijo nad družbenimi mediji, bi se morali odzvati hitreje in strožje in bi lahko že na nižji ravni omejili sovražni govor. 

Bi morali spremeniti zakonsko podlago za pregon sovražnega govora?
Prav bi bilo, da bi razmislili tudi o tem – da bi torej pozorno pregledali sedanjo situacijo in ocenili, ali sedanji opis kaznivega dejanja še ustreza ali pa bi ravnotežje med obema ustavno zavarovanima vrednotama zagotovili tudi na drugačen način.

Veliko nestrpnih in žaljivih zapisov je na družbenih medijih nastrojenih proti beguncem oziroma migrantom. Kako si razlagate tak odnos do ljudi, ki bežijo pred vojnami ali revščino?
Moj odnos do beguncev je močno povezan s tem, da sem bila tudi sama begunka. Tega človek ne more pozabiti. Čeprav sem bila takrat otrok, zelo dobro vem, kaj pomeni biti begunec in kako je, ko moraš od doma, ko moraš stran. Ta izkušnja je odločilno vplivala na moj pogled na begunsko krizo. A če pustim to ob strani – zdi se mi, da se ob dogajanjih, kot je begunska kriza, zelo izrazito pokaže splošna stopnja človeške empatije. Pokaže se bodisi solidarnost bodisi egoizem. Žal se zdi, da je vse več slednjega. Gotovo so med ljudmi, ki prihajajo, tudi taki, ki to izkoriščajo, ali pa posamezniki, ki so izvršili kazniva dejanja, toda večina si nedvomno zasluži našo podporo. 

Zakaj te podpore med mnogimi nimajo? 
Predvsem gre za strah pred neznanim, strah pred tujim. In bolj kot je človek negotov, bolj je podvržen temu. Ob tem velja dodati, da nekatere politične stranke – tako doma kot v tujini – nevarnost begunstva namerno povečujejo in se pri tem ne izogibajo niti lažem. 

V poletnih mesecih se pritisk ljudi, ki se selijo ali bežijo, na schengensko mejo krepi. Kaj predlagate – jih vračati ali jim bolj širokogrudno podeljevati azil? 
Slovenija je v tem pogledu zelo ozkosrčna, saj med begunci ni veliko takih, ki bi želeli ostati pri nas. Lahko bi bili bolj širokogrudni, pri tem pa mora država paziti tudi na to, da ne postane nekakšen žep, v katerem se vsi ujamejo. Evropa nima jasno izoblikovane politike do migracij in reševanje težav prepušča tistim državam, ki so najbolj izpostavljene. V tem kontekstu so prizadevanja vlade v odhodu, ki je opozarjala na morebitno nevarnost ujetja migrantov pri nas, razumljiva. 

Nekatere evropske države begunce oziroma begunsko krizo neposredno povezujejo s terorizmom. 
To je nesprejemljivo in nerealno, predvsem pa ne drži. Med begunci so lahko tudi posamezniki, ki so prišli s tem namenom, vendar je takih več že v Evropi. Glede na dejanske razmere se mi zdi tovrstno povezovanje povsem neustrezno. 

V imenu varnosti oziroma obrambe pred terorizmom se je po svetu in v Evropi sprejelo številne ukrepe, ki posegajo v človekove pravice. Ali je sploh možno vzpostaviti neko ravnovesje med varnostjo in človekovimi pravicami?
Koliko varnosti in koliko varstva človekovih pravic je eno izmed najpomembnejših odprtih vprašanj na področju obvladovanja kriminalitete. Že Benjamin Franklin je opozarjal, da bomo na račun varnosti ostali brez varnosti in svobode, če jo bomo omejevali. Tega znamenitega reka danes nihče ne spoštuje, nekdaj odprta država ZDA se celo zapira z zidom proti Mehiki, zid so postavili v Izraelu, v Evropi pa imamo ograje oziroma ovire na mejah. Spomnimo se, koliko ostrih kritik je bilo namenjenih berlinskemu zidu, danes pa podobni ukrepi nikogar več ne motijo.

Pa je krepitev represije res edino zagotovilo za večjo varnost?
Nekateri mlajši kolegi me običajno kritizirajo, ker nisem pristaš večje uporabe represivnih ukrepov, kot je nujno. Naša sodišča danes izrekajo bistveno strožje kazni kot pred dvajsetimi leti. V zadnjih dvajsetih letih smo število obsojencev na 100.000 prebivalcev podvojili, kar kaže na povišano stopnjo represije. V Jugoslaviji smo imeli smrtno kazen, ki v Sloveniji ni bila izvršena od leta 1957. Takrat je bilo nadomestilo za smrtno kazen 20 let zapora, kar je bila najvišja kazen, ki jo je uvedel kazenski zakonik leta 1995, nato smo to kazen dvignili na 30 let, leta 2008 pa uvedli dosmrtni zapor. Smo edina država, ki ni uvedla dosmrtnega zapora kot nadomestila za smrtno kazen, ampak brez kakega globljega razloga. Utemeljevali so ga z obveznostjo, ki naj bi nastala zaradi ratifikacije rimskega statuta, čeprav se je že med razpravo pokazalo, da je to lažen argument. Način, kako družba ravna s kriminaliteto, pa je pogosto znak širšega družbenega vzdušja. Stopnja represije, ki jo država uporablja zoper storilce kaznivih dejanj, se namreč odraža tudi v stopnji agresivnosti celotne družbe. 

Do kod lahko država v imenu varnosti posega v človekove pravice?
Obstajajo temeljna načela in merila, ki jih državni organi ne bi smeli prekršiti. Toda sankcioniranje za kršitve prihaja vedno s precejšnjo zamudo. Poleg tega vidimo, da se pojmovanje dovoljenega v sodobni družbi spreminja: ravnanja, ki so bila pred dvema desetletjema nesprejemljiva, postajajo danes sprejemljiva. V končni konsekvenci določa mejo prepovedanega v Evropi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki pa deluje z nekajletno zamudo, ko je torej škoda lahko že narejena. 

V današnjih časih je še posebej aktualna izguba ekonomskih pravic. V Sloveniji smo v prejšnjem sistemu imeli manj političnih pravic, v tem pa imamo manj socialnih, ste pred časom opozorili. 
Res je. Institucije socialne države se majejo, pravice posameznika na tem področju pa se vse bolj omejujejo. Vse več je prekarnih delavcev, ki imajo minimalne pravice, fleksibilnost delovne sile omogoča hitrejše odpuščanje, vse pravice delavcev, ki nimajo drugega kot svojo delovno silo, se zmanjšujejo. Omejitev ali izguba ekonomskih oziroma socialnih pravic je danes za posameznike zelo pereč in hud problem, ki pa se ga kot družba še premalo zavedamo. 

Človek, ki se bori za preživetje, je tudi hitreje sovražen do nekoga, za katerega meni, da bi ga lahko ogrožal?
Absolutno. Poleg tega je tak človek pripravljen narediti marsikaj, da bi obdržal svojo ekonomsko eksistenco. 

Se bo ta trend nadaljeval?
Osebno mislim, da ta trend ne bo mogel iti naprej.Thomas Piketty je v svojem delu Kapital 21. stoletja ugotovil, da je ekonomska neenakost danes tako velika, kot je bila pred prvo svetovno vojno, na začetku 20. stoletja, kar je nadvse zaskrbljujoče. Razlike bi se morale zmanjševati, vendar se v neoliberalnem ekonomskem sistemu čedalje bolj povečujejo. Zgodovina pa nas uči, da se velike razlike praviloma razrešijo na zelo brutalen način – skozi vojne ali revolucije. Prav zato nujno potrebujemo ukrepe, ki bi zajezili naraščajoče razlike med bogatimi in revnimi, ki bi zmanjšali ekonomske in socialne neenakosti. 

Ena najbolj ranljivih in na rob odrinjenih skupin so ljudje z motnjami v duševnem razvoju, najpogostejša med njimi je Downov sindrom.
Skoraj ena četrtina ljudi z motnjami v duševnem razvoju ima Downov sindrom, zato so ti ljudje na nek način glasniki vseh ljudi z motnjo v duševnem razvoju. Ta skupina ljudi je še danes odrinjena, čeprav morda manj, kot je bila pred desetletji. Zadnjih dvajset let sem se kot prostovoljka v nevladni organizaciji s tem veliko ukvarjala in zdi se mi, da smo vendarle dosegli večje sprejemanje in poznavanje ljudi s tovrstnimi motnjami. Pred leti so bili odrinjeni na sam rob družbe, danes pa se je družbena klima vsaj nekoliko spremenila – več je informacij, več je ozaveščanja. In ko ljudje spoznajo take osebe, jih lažje sprejemajo, manj je predsodkov in strahu, komunikacija je lažja. Trenutno poteka poskusno vključevanje otrok z Downovim sindromom v osnovne šole in vsi učitelji nam pripovedujejo, da jih ostali otroci dobro sprejemajo, da v komunikaciji ni nikakršnih težav, saj se zavedajo, da so novi sošolci malce počasnejši. Ker so vsak dan v stiku z njimi, to zanje ni več drugačno, pač pa postaja nekaj običajnega.

Slovenija ima dobro razvit sistem institucij za to skupino ljudi – od šol do varstveno-delovnih centrov in bivanjskih skupnosti. Slabše pa je stanje, ko gre za njihovo aktivno vključevanje v družbo. Pomisleke ima tudi del strokovne javnosti. Zakaj?
Strokovnjaki, ki se zavzemajo za vključenost, poudarjajo, da je v procesu vključevanja potrebno razviti različne oblike – od vključujočih do tistih, ki ohranjajo posebne oblike, kot so na primer socialno-varstveni zavodi ali šole s prilagojenim programom. Del stroke v Sloveniji je do vključevanja otrok z motnjo v duševnem razvoju zelo zadržan, bistveno bolj kot kje drugje. V Angliji, Španiji, Nemčiji in drugod je sprejemanje oziroma vključevanje v družbo veliko večje. Pri nas imamo dobro vpeljan sistem šol s prilagojenim poukom in bivalne skupnosti. Eden od razlogov za pomisleke je morda tudi v tem, da del tam zaposlenih skrbi, kakšna bo nadaljnja usoda teh institucij. V Sloveniji smo sicer danes priča zelo kontradiktorni situaciji – število šoloobveznih otrok in prvošolcev se zmanjšuje, število otrok, ki obiskujejo šolo s prilagojenim programom, pa se povečuje. 

Veliki problemi pa nastanjejo, ko se šolanje konča. Kam potem? 
Pri nas imajo otroci z motnjo v duševnem razvoju po zaključku osnovnošolske obveznosti zelo malo možnosti za nadaljevanje šolanja, ki bi vodilo v kakšen poklic. Pogosto jih vključijo v tako imenovani posebni program. Ko zaključijo tak program, pa nimajo praktično nobene možnosti, da bi se kje zaposlili. Poleg tega naš sistem še vedno ne omogoča prehajanja med statusom, ki zagotavlja družbeno varstvo, in statusom, ki predvideva vključenost na trg dela. Prvi status zagotavlja večjo socialno varnost, saj omogoča vključenost v varstveno-delovni center in v bivalno skupino, drugi pa ne – oseba z motnjo v duševnem razvoju, ki je vključena na trg dela, teh možnosti nima. Novi zakon o socialnem vključevanju, ki je bil pred kratkim sprejet, naj bi končno omogočil prehajanje iz enega statusa v drugega, kar, poenostavljeno rečeno, pomeni, da bi se posameznik, ki bi delal na prilagojenem delovnem mestu, lahko, ko tega ne bi zmogel več, vključil v varovano kategorijo.

Vaša vnukinja je zaključila program srednjega šolstva. Kaj zdaj? Kakšne možnosti ima?
Moja vnukinja je končala dvoletni program za pisarniškega pomočnika v zavodu Cirius, ki je trajal tri leta. V programu je pokazala več, kot so pričakovali, da bo zmogla. Sedaj je v programu za starostno kategorijo med 18 in 26 let, kaj bo po 26. letu, pa še ne vemo. Za polni delovni čas ni sposobna, saj je njena delovna zmožnost omejena. Trenutno ima samo dve možnosti – ali vstopi v sistem socialnega varstva ali se vključi na trg dela, vendar bi, kot že rečeno, s tem izgubila socialno varnost. 

»Vnukinja me je naučila videti še drugo plat življenja,« ste nekoč dejali. Katero? Kakšen svet vam je odkrila? 
Kot profesorica na fakulteti sem se ukvarjala ali posvečala predvsem razumski plati življenja, čeprav o sebi ne morem trditi, da nisem cenila tudi drugih kvalitet v življenju. Toda zame so bili vedno pomembni predvsem intelektualni dosežki, vnukinja pa mi je pokazala, kako pomembne so tudi druge plati in vidiki življenja. Ti so povezani s človeškimi lastnostmi, z veseljem do življenja, s toplino in srčnostjo. 

Darja Zgonc

Vir: www.viva.si