Se vrnil je tvoj nasmeh,
z iskricam v tvojih očeh,
saj praznujeva le najin dan,
v srcu za vselej zaznamovan.

Preteklo že nekaj je lepih let,
povsod naokoli bil en sam cvet,
a ti bila najlepša si med vsemi,
kot takrat me le nežno objemi.

Skozi čas, vse najine skupne dni,
najina barka mirne plovbe želi,
a ko je naletela na skale čeri,
skupaj premagala sva, več jih ni.

Bili so dnevi, neprespane noči,
bolezen, se razblinili, več jih ni.
z roko v roki greva si le želiva,
da ponujene sreče ne zamudiva.

Zdaj so težave vrisane v spomin,
opozarjajo da človek je minljiv,
skupaj z zreva v jutro nov dan.
nama prelep s soncem obsijan.

jože.k