Tam na trgu, sred vasi,
kjer vse diši od cvetja,
tam se lipa v zelenju bohoti,
čeprav je stara že stoletja..

Pod nje zelenimi lasmi,
fant poljubil je dekle,
se je zaljubil kot še ni,
ljubi dragi je predal srce..

Sta dom zgradila složno,
na up sta morala vzet
in edino je bilo še možno,
draga šla je služit v svet..

Je ob slovesu obljubila,
da se vrnila bo čimprej,
sta se nežno poljubila,
na njo spominja se odtlej..

Denar prihajal je pogosto,
zraven pisma so bila,
fant obdeloval je polja, hosto,
sta skoraj dolg odplačala..

Prišel je dan vrnitve njene,
je komaj čakal jo nazaj,
spet veje lipe so zelene,
zopet bosta srečna zdaj..

Ne tisti dan, ne dan potem,
njegove drage ni bilo,
ne leto dni zatem,
bilo mu je hudo..

Daleč tam je belo mesto,
se je z drugim poročila,
jo drugi vzel je za nevesto,
njega drago ljubljeno nezvesto..

Obležal je fant v bolezni,
obležal na posteljo je smrtno,
njegove ni več zdaj ljubezni,
odšel na polje je nesmrtno..

So ga odnesli mimo lipe,
v krošnji veje so jokale
in če bi govoriti znale,
če samo bi znale, bi dejale..

Da dragega srce umreti zna,
če zapusti ga ljubljena
in hiša bo ostala prazna,
zdaj hladen veter z okni se igra...