Piše: Miha Jensterle

Vzemiva recimo narod ali religije.

V 'imenu naroda' ali 'boga' so še vedno opravičljive vse nacistične in vse verske vojne (danes, v času Busha, celo t.i. preventivne vojne 'v imenu Amerike'!) in nacionalni junaki ali verni mučeniki so še danes idoli lokal-patriotov. V imenu države ali naroda, in celo v imenu dobička posameznika, je dandanes opravičljiv ves neo-imperjalizem, vsa 'kolateralna škoda' na planetu Zemlja. Vsi arogantni svoje nasilje opravičujejo z 'večvrednostjo' oziroma s pravico ekskluzivnosti - privilegija določanja pogojev 'nižjim' od Sebe.

Zamisli si sedaj 'dobrega' nacionalista, ki bi vsakega 'tujca' kar 'na gobec v imenu Naše države', ali 'dobrega' vernika kake ekskluzivistične religije, ki s poveličevanjem 'našega boga' nad vse 'tuje', opravičuje svojo nadutost in krutost do vseh 'drugačnih' in, brez dvoma, uživa v poniževanju 'manjvrednih'. Svojo (arogantno) samozavest torej vsak 'navijač' države ali cerkve ali kluba gradi na poniževanju drugih. In 'opravičljivo', v imenu 'edinstvenosti', bije vsak narod in vsaka Cerkev in vsak klub bitko za nadvlado s sosednjo nacijo ali religijo ali klubom.

In ko tak 'navijač' nenadoma spregleda vso nadutost cerkva in nacionalizmov in agresivni eksluzivizem vseh 'navijačev' nasploh? In s tem nadutost 'Sebe'? In ko se mu zagnusi vse egocentričnost in posledična krivičnost, ki jo nacionalistični in verski naduteži v svetu dejansko 'delajo' v 'imenu ljubezni....'? In se sooči s posledico - vso bolečino in bedo, ki jo povzročajo introvertitani egocentriki sebi in 'drugim' in planetu, ki je naše skupno okolje? Ko uvidi, da nobena država ali religija ni bolj božja, nobena nacija večvredna?

Spoznanje, da so vse lokalne zablode o večvrednosti in večpomembnosti kogarkoli dejansko le lokalne zablode, napuh, živeč le v posameznikovi glavi ali v glavah skupine oholih ljudi, opazujočega osvobodi spon nacionalizma in norosti verske blaznosti in klubaštva. In spoznanje, da ne obstajata ne 'gor' in ne 'dol', mu vzame vso aroganco v odnosu do prej 'manvrednih'. In konec je ritolizništva do prej 'čaščenih'.

Človek, ki je bil dejansko spoznal norost lokalnih 'svetih resnic' kot zablodo in ozavesitil, kako ozkosrčnost in pristranska krivičnost matriksa 'naš/heretik' povzroča aroganco, ignoranco in brezsrčnost v oholih glavah sebe poveličujočih navijačev - vernikov, nikoli več ne more odreagirati nacionalistično ali versko nestrpno. Nikoli več ne more poveličevati/poniževati karkoli. Ostane realističen in neekskluzivističen. Vsemu enakovreden in pripaden le Vsemu. Postane lokalnosti osvobojen svetovljan

Znanje je vedno trdilno in je dodajalni proces. O nečem vemo najprej malo; in potem vedno več in več. In več ko o nečem vemo, bolj je to za nas 'edina resnica'. Znanje vedno le jača določen pogled na svet in poglablja 'že znano'. Med drugim tudi vse trenutne zablode o večvrednosti/manjvrednosti, ki jih ljudje nosijo v glavi...

Spoznanje pa je vedno 'šok', ki človeka prestrese do korenin in ga 'zbudi v širšo logiko' od lokalne (prejšnje). Spoznanje popolnoma spremeni razgled na svet. Prebudi nas v nov odnos do okolja in nam v celoti spremeni pogled na svet in nase.

Le spoznanja torej spreminjajo svet. Znanje zablode le utrjuje.

Toda znanje vlada svetu. In avtoritete ubijajo vsa nova spoznanja. Posledičo so vsi otroci, ki so bili prinašali v 'odrasli svet avtortete' nova spoznanja in z njimi rušili utečene hierarhične predsodke, so bili, ker so rušili 'svetost' uveljavljene zaplankane avtoritete, najpej 'pribiti na križ'.

Ali niso židje križali Jezusa, Grki Sokrata, Rimljani prakristjanov, papež katare, Husa, Giordana Bruna....?

Ni to, 'kar nam je znano' in 'znotraj' česar živimo, tisti 'Satan' oziroma 'Lucifer', ki nam na en način sicer 'osvetljuje temo' in 'pomaga živeti udobno', a na drug način nas slepi, zavaja in omejuje, saj nam jemlje širino srca? Vse dokler nam vsevedna avtoriteta določa domet, usmerja pogled in ukazuje 'daj' in 'zdaj'?

Vir: www.ekorega.net