Umetniki našega časa le redko spoštujejo norme antične filozofije lepega, resničnega in dobrega. V umetnosti je vedno več destruktivnosti in cinizma. Ni več estetskih norm. Ljudje nimajo ne predstave niti ideje, čemu služi umetnost in kam bi jih morala peljati.

Moderna umetnost doživlja pravo inflacijo stilov. Vsak umetnik namreč hoče biti po vsej sili moderen, inventiven, originalen, ekskluziven. Samo subjektivno je tista prava stvar. Zelo redki se spogledujejo z normami lepega, resničnega in dobrega. To velja za vsa področja umetniškega ustvarjanja. Težko bi lahko trdili, da so umetniki postmoderne sploh umetniki.

Danes umetnost nima funkcije, ne obstaja niti zaradi sebe, niti zaradi drugih, ampak predstavlja izraz konzumistične družbe v kateri živimo, ki je nasilna in groba.

Sodobni človek živi večinoma po načelu "to mi je všeč, to mi ni všeč". Kadar stoji pred nečim lepim, umetniškim, ima za merilo samo to načelo. Ko neha z opazovanjem, ni niti vesel, zadovoljen, žalosten, deprimiran. V njem se ne javlja niti za vzorec estetske kritike, nikakršno merilo po katerem bi določil ali lepoto ali grdoto. V njem se javlja praznota, ki jo poskuša čimprej zapolniti z dobrim hamburgerjem za prvim vogalom. Temu bi osveščeni filozofi rekli, da smo prišli do roba. Na tem robu se dogaja eliminacija in uničevanje duhovnih vrednot, ki izginjajo v človekovi duševni razpuščenosti in divjih živalskih nagonih. Človekovi duši preti mračen prepad, propad sveta ali nova doba poganstva.

Toda, vedno obstaja upanje. To upanje obstaja, v kolikor obstaja vsaj peščica ljudi, ki zna razločiti med lepim in grdim. To so ljudje, ki znajo občudovati lepo umetniško delo in ga kontemplirati. Občutiti užitek in transcendenco.

Religija se je stoletja uspešno posluževala umetnosti, da bi z njo spodbudila ljudi k razmišljanju o absolutnem. To je opaziti predvsem na področju arhitekture. Moderni časi so počasi častili samo še lepoto. Resnično in dobro je šlo na stranski tir. Sčasoma se bo zanemarila tudi lepota. Umetnikom je postalo strašno dolgčas in nimajo ideje. Nihče se noče ponižati in priznati, da je izhod v združevanju lepega, resničnega in dobrega.

Človek je vse bolj nemiren in ni več sposoben kontemplirati v svojem umu. Na nikogar se ne more opreti. v tej situaciji bi lahko pomagal janez od Križa. On presega celo antične filozofe. Pri njem lahko najdemo tisto realno, konkretno in praktično. Zanj je Bog absolutno lepo, resnično in dobro. Iz njega izhajajo tri antične ideje. Janez od Križa meni, da vsa inspiracija ne prihaja od človekovega truda, ampak tudi od Boga. Človek s svojim trudom lahko pride do nekega nivoja, dalje pa ga mora voditi Bog, ki se mu moramo prepustiti. Enako vrednost daje vsem čutilom. Toda, če hočemo priti do božanskega dojemanja in globoke kontemplacije ter omrtvičenja nagonov, moramo čutila počasi izključiti. Človek tako pride do temne noči čutil. Če to preživi in gre dalje, pride do temne noči volje in uma. Šele po vsem tem, če mu Bog dovoli, človek pride do "gledanja" treh večnih idej, ki označujejo Absolutno.

Čutno in umsko je težko združljivo. Ko pa pride do sinteze le-teh, tedaj pride do prave katarze od negativnosti in samoprevar, ki jih povzročajo kemijske reakcije človekovih življenjskih sokov.

Rečemo lahko, da moderna umetnost sledi misli, da je človek merilo vsega. On ustvarja svet okrog sebe po svoji zamisli misleč, da je v transcendenci, blizu Bogu ali izmišljenemu božanstvu. Toda on je zelo nizko, daleč, na robu, v svoji deželi čudes, kjer je veliko vsega a najmanj Boga. Človek v vseh oblikah življenja podlega skušnjavam, odreka se Absolutnega, Boga, lepega, resničnega, dobrega in sprejema vse, čemur se je Jezus odrekel v puščavi.

Svet brez Boga in lepote, ne more obstati v svetu zla in grdega. Človek brez Boga je absolutno sam in izgubljen. Življenje brez Jezusa Kristusa iz Nazareta, je življenje s strašljivo, mračno in grozljivo perspektivo.

Že Dostojevski in Solovjov sta ugotovila, da bo lepota (od)rešila svet. Verjetno se pri tem misli na lepoto križa, na križanega, na Jezusa iz Nazareta na križu, ki ne predstavlja lepo in bogato umetniško delo, ampak vzvišeno. Tukaj križ predstavlja Jezusa; lepoto, ki se rojeva iz bolečine.

Literatura in viri:

EVERITT, Anthony. Abstract expressionism.(Thames and Hudson, London 1975.)
HRIBAR, Marko. Zgodovina filozofije. (Državna založba Slovenije, Ljubljana 1987.)
LUCIE-SMITH, Edward. Arte oggi. (Mondadori-Kodansha, Tokyo 1976.)
ŠOK, Sandra. Govor o lijepom i ružnom u slikarstvu postmoderne. (Filozofski fakultet, Zagreb 2001.)