|  Ozonska luknja nad Antarktiko se je začela krčiti, so ugotovili raziskovalci iz Avstralije. Avstralci so prvi, ki so ugotovili zmanjšanje ozonske luknje v primerjavi s spomladanskimi povprečnimi vrednostmi, in to 22 let po podpisu montrealskega protokola o prepovedi uporabe ozonu škodljivih kemikalij.
Kemikalije vsako pomlad razjedajo ozon nad Antarktiko, njihova količina v atmosferi pa pada od začetka stoletja. Kljub temu so imeli do sedaj znanstveniki težave z merjenjem okrevanja ozonske plasti. Glavna težava so velike spremembe v ravneh ozona, ki ga v stratosferi nad Antarktiko izmerijo vsako pomlad, kar pomeni, da je luknja eno leto majhna, drugo leto pa spet velika. Zaradi teh nihanj znanstveniki še nekaj desetletij niso pričakovali, da bi lahko izmerili obnavljanje ozonske plasti.
Kljub temu pa je Murry Salby iz Univerze Macquarie iz Sydneyja skupaj s sodelavci ugotovil, kako ta nihanja izračunati in jih pravilno upoštevati pri izmeri ozonske plasti. Ko so to storili, so ugotovili, da se količina ozona nad Antarktiko počasi veča.
»Mislim, da je to prvi prepričljiv znanstveni dokaz za okrevanje ozonske plasti. Je prvi, pri katerem je statistična verjetnost dovolj velika, vzorec pa dovolj opazen, da mu je lahko verjeti,« je povedal podnebni znanstvenik pri univerzy Cantenbury iz Christchurcha na Novi Zelandiji Adrian McDonald.
Vir: umanotera.org/etc
|
NE ZAMUDITE
Krčenje ozonske luknje
Prispeval/a: Aarhon dne ponedeljek, 30. maj 2011 @ 11:18 CEST
Že od vsega začetka je namreč v resnih znanstvenih krogih zelo dobro znano, da "ozonska luknja" kot takšna ne obstaja. Zato ni čudno, da so pri določanju njene velikosti in oblike vedno velike težave in brez domišljije ter bližnjic, preprosto ne gre.
To lahko razumemo, če se ozremo v čas razglasitve njenega obstoja.
V času predsedovanja ameriškega predsednika Johna F. Keneddya so se Združene države Amerike nahajale v obdobju velikega tehničnega napredka in posledično gospodarske rasti ter blaginje s kakršno se danes ne morejo več primerjati.
Katastrofa se je zgodila, ko je bil leta 1963 Keneddy umorjen in ga je na čelu države nadomestil L.B.Johnson. Ta je že v nekaj dneh po svoji zaprisegi pričel z razgradnjo Ameriške bazične industrije. Imel je ideje o post industrijski družbi kjer bi vsi lepo živeli s prekladanjem papirja in brez realne proizvodnje.
V podporo tem idejam je bila izmišljena trditev o tem, da industrija uničuje ozonsko plast. Kvazi znanstveniki, ki so dobili nalogo, da idejo zavijejo v strokovne besede so bili: F. Sherwood Rowland, Mario Molina in Paul Crutzen. Vse njihove trditve so bile kasneje znanstveno ovržene in pred nekaj leti, ko so se upokojili so tudi sami priznali da je šlo pri ozonski luknji za izmislek, katerega so ga naredili po naročilu svojih nadrejenih.
A škoda je bila narejena in ob silni medijski kampanji je bil rojen mit, ki v neobveščenih krogih še danes živi kot dejstvo in je temeljna vera številnih "eko" organizacij in društev.
Ta "vera" sedaj živi že nekje 30 let in je trdoživo kot plevel preživela vsa znanstveno neizpodbitna dokazovanja in ugotovitve, da ozon ni prav nič ogrožen.
Ugotovitve Avstralcev so le še en člen v verigi razuma, ki pa bo le stežka prodrl v okorelo vraževerje "poklicnih" naravovarstvenikov in senzacionalističnih novinarjev.