nedelja, 20. 11. 2005 Velika Polana

...Novo jutro...Nov je dan...(prepevam si Kreslinovo pesem)...Globoko zajamem svež zrak in se spravim v kopalnico, da opravim vsakodnevna opravila.

Po hiši se mešajo različni glasovi in razpoloženja. Kmalu se vmešam še jaz. Z Andrejem vstopiva v akcijo za razgibavanje in raztezanje. Med najino večurno fizioterapevtsko obravnavo ni nikoli dolgčas. Obarvava jo z ogromnim vodnjakom pozitivne energije, vzajemnim sodelovanjem, humorjem, različnimi idejami in z ogromno količino dušnega in srčnega smeha. Na koncu sva dodala še sprostitvene začimbe, tako da je Andreja ob prijetni, nežni glasbi nekajkrat poneslo v brezskrbni sanjski svet. Kako lepo ga je bilo gledati. Tako sproščen in umirjen. Kot dojenček, ki ga sitega in zadovoljnega polože v mehko in toplo posteljico.

Zbudi naju glas njegove prisrčne, prijetne in zabavne žene Vide, da je čas za odhod v Lendavo na pizzo. Z Nino si uspeva ukrasti še dobre pol urce za krajši poučni sprehod po drugem koncu Velike Polane.

Prepojeni z lepimi občutki sva vskočili v avto in se skupaj odpravili na pot. Vmes smo se ustavili še pri Capekovem mlinu. To je prijeten kraj za poletne piknike; kraj, do katerega lahko prikolesariš in se zasluženo spočiješ.

Ko smo se približevali Lendavi so bili vmesni kraji z dvojezičnimi imeni (ker so bližje Madžarski), ob katerih sem si lomila jezik, in se smejala, ker sem jih itak narobe interpretirala. Zanimive so mi bile bivalne hišice v posebnem stilu, z dolgimi ulicami, značilnimi za madžarski okoliš.

Samo mesto Lendava me je kar impresioniralo, saj je "zraslo" v krasnem delu Slovenije. Tudi o ljudeh nisem dobila nobenega slabega vtisa. Zdi se mi, da v Prekmurju na splošno ne primanjkuje odprtosti, prijaznosti, dobrote in iskrenosti, ki jih z lahkoto razbereš z obrazov. V podzavesti nimajo vzorca, da bi nosili različne maske, kot je to moč opaziti pri večini. Ko ti uspe prodreti v človekovo jedro, lahko neopazno, samo z besedami, odstranjuješ plast za plastjo. Kot pri čebuli. Postane zelo zanimivo. Ko dosežeš rdečo nit, lahko pomagaš osebi, če ti da občutek zaupanja in varnosti. Ja, to so dejstva in lastnosti, o katerih bi lahko pisala in pisala. Mogoče v prihodnje. Zagotovo. To bo moj naslednji projekt. Se ga že veselim, ker mi bo zanimiv in iskren ter pošten izziv odkrivanja človekovih vrednot, ki so skrite globoko v megli pod temi plastmi in komaj čakajo, da zadihajo.

V roke sem dobila brošurico župnijske Karitas Velike Polane ob tednu Karitasa z naslovom Skupaj stopimo na sončno stran življenja, ki se je odvijal od 21. do 27. novembra 2005. V tej brošurici so tudi izjemne, globoke in srčne besede velikega, pozitivnega, srčnega in sončnega Angela -Andreja Lebarja-, mojega dragega, pomembnega in pogumnega ter občudovanja vrednega prijatelja, ki kljub njegovi težki bolezni, ni izgubil vere in ljubezni. V SEBE. V DRUŽINO. V UNIVERZUM. V BOGA. V LJUDI. V njegovih globokih modrih očeh sije Luč, ki se imenuje ŽIVLJENJE. In ne bo nikoli ugasnila, ker je to posebna Luč. Samo njegova. Katero neguje, vzdržuje in bogati Angel. Andrej. Dobrodelni koncert New Swing Quarteta v cerkvi v Veliki Polani z veliko udeležbo obiskovalcev (04. 11. 2005), je bil posvečen ravno Njemu, z mislimi Rudija Kerševana:
* VSAK IMA SVOJ KOŠČEK SVETA.
KDOR TO VE, IMA VES SVET.

* KDOR LJUBI, NE RAZMIŠLJA,
ALI BO ZMOGEL.
KDOR LJUBI, NE DVOMI,
KER LJUBI IN ZMORE.

Andrej pa je svoje doživljanje koncerta opisal takole (citiram):

MOJE DOŽIVLJANJE KONCERTA

Življenje je enosmerna, včasih težja, včasih lažja pot. Na tej poti vsak
izmed nas srečuje različne ljudi. Nekateri se našega življenja samo
dotaknejo in se za njimi izgubi vsaka sled, nekateri so neločljivi del našega
življenja in delijo z nami vsakdanje skrbi in veselje in nekateri hodijo
skupaj z nami, skoraj neopazno, ter pomagajo ravno takrat, ko je najtežje.
Kot angeli, kar tako, iz čiste dobrote.
Takih ljudi je mnogo. Srečujemo jih vsak dan, pogosto imamo o njih tudi
povsem napačno mnenje, ki smo si ga ustvarili na osnovi mnenj drugih
ljudi. In le redko smo, zaradi zaverovanosti v svoj prav, pripravljeni
spremeniti svoje prepričanje. Vse dokler nas življenje samo ne prepriča,
da je v ljudeh, ki nas obkrožajo, zares skrita dobrota ter da so pripravljeni
pomagati, brez, da bi za pomoč pričakovali povračilo.

V cerkvi je bilo čutiti toliko ljubezni, da bi jo lahko prijel. Toliko dobrih
in meni ljubih ljudi me je obkrožalo, da mi je duša plavala nekje med
nebom in zemljo in ne spominjam se, kdaj v življenju sem bil tako
"vsestransko" srečen. Na trenutke se mi je zdelo, da pod nogami nimam
trdnih tal, ko pa so ob koncu koncerta prišli za oltar moje pevke in pevci,
je bil občutek sreče popoln. In premočan tudi za še tako močno skrivanje
čustev. Čutil sem, da se bom zjokal in res sem se. Od neizmerne sreče in
spoznanja, da navkljub preizkušnji, ki jo je življenje postavilo predme,
obstajajo ljudje, zaradi katerih lahko na življenje gledam z lepše, sončne
strani.
Prav vsem sem iz srca hvaležen in vsakemu iskreno žeiim, da bi ga vsaj
enkrat v življenju zajel podobno lep občutek. Le povod zanj naj bo lepši
in prijaznejši.
Andrej Lebar


Ob uvodnih mislih, s katerimi me je Andrej čustveno šokiral, ko jih je dal v objavo (dan pred tem sem mu jih poslala v sms-u z občutki, ker se koncerta nisem mogla udeležiti v živo), in ob njegovih besedah so se mi utrnile solze. Brez vprašanja, ampak z razlogom. V mojem srcu je divjal vihar vsemogočih čustev, ki jih nisem mogla zadrževati. Tudi nisem hotela. Pustila sem jim prosto pot.

Danes zvečer sem imela namen se vrniti v Piran, pa se "povabilu" oz. prošnji deklici in prijetnem, domačem okolju nisem mogla dolgo upirati. Odločila sem se ostati do torka, ker imam v prihodnjih dneh razne obveznosti. Drugače bi podaljšala do petka. Moram tudi priznati, da se mi je prvič zgodilo to (ne najdem pravega izraza) doživetje, da so me ljudje, predvsem otroci, tako hitro vzljubili, in si želeli, da še ostanem.
Prijeten in lep, predvsem pa nepozaben občutek.