Zaradi vpliva človeka imamo danes na našem planetu veliko živalskih in rastlinskih vrst, ki so na robu izumrtja. Med njimi je tudi orjaški panda.

Center za vzrejo in raziskovanje orjaških pand v Čengduju ni edini, je pa zagotovo največji. Njegova posebnost je v tem, da pandam, ki so v ujetništvu, skušajo ustvariti okolje, čim bolj podobno naravnemu, ki počasi, a vztrajno izginja zaradi kmetijstva, krčenja gozdov, industrializacije, onesnaževanja in na splošno slabega ravnanja z naravo, v kateri po ocenah znanstvenikov živi okoli 3.000 pand.

Le nekaj deset kilometrov stran od središča šestmilijonske prestolnice južne pokrajine Sečuan leži omenjeni center, a čeprav se obiskovalec v miru sprehaja med drevesi, bambusom in okoli jezera, obkrožen z različnimi živalmi, se še vedno čuti bližina betonske džungle, polne smoga in vsega onesnaženja, ki ga je prinesel hiter razvoj v tej azijski velesili. Na vsakem koraku v tem naravnem parku je mogoče videti, da se zaposleni in prostovoljci resnično trudijo ustvariti prijetno okolje za živali. Sproščujoči pobeg pred velemesti, ki jih je na Kitajskem ogromno, prija vsem, tako popotnikom kot domačinom.

Začetki centra segajo v leto 1953, ko so v bližini mesta Dudžjangjan rešili prvega samca in ga premestili v živalski vrt v Čengduju. Center, kot ga poznamo danes, katerega namen je skoraj izključno raziskovanje pand in njihova vzreja, pa je nastal leta 1987. Z razvojem tehnologije ter vedno večjim poznavanjem pand in njihovega vedenja uspešno večajo populacijo teh prisrčnih medvedov. Njihovi cilji so doseči zadostno populacijo in se nato usmeriti v izpuščanje pand nazaj v njihovo naravno okolje ter jim pomagati, da se nanj spet prilagodijo.

Ambasadorji miru
Vsem tako znan prikupni medved z značilnim črno-belim kožuhom ter črno obrobljenimi očmi in črnimi ušesi je doma v južnih in osrednjih delih Kitajske, natančneje v gorovjih pokrajin Sečuan, Šaanši in Gansu. S svojo igrivo naravo in simpatičnim videzom ta sesalec le redko koga pusti hladnega. Tako niti ni čudno, da so jih predstavljali kot odposlance prijateljstva Kitajske s svetom.

Kitajska je pande podarjala drugim državam že davno v zgodovini, na primer Japonski v dinastiji Tang, zahodni svet pa jih spozna šele v 19. stoletju. Po tem času jih dobi kar nekaj zahodnih držav. Šele leta 1949 se kitajska vlada zave, kako pomembno in edinstveno žival imajo v svojih rokah, in pande postanejo t. i. ambasadorji miru.

Po letu 1949, ko je nastala Ljudska republika Kitajska, so oblasti v Pekingu pošiljala pande samo socialističnim državam, zahodne države pa so jih kot darila začele prejemati šele po letu 1970. Prelomni dogodek med Zahodom in Kitajsko se je zgodil leta 1972, ko je takratni kitajski premier Čou Enlaj podaril samca in samico takratnemu predsedniku Richardu Nixonu in njegovi ženi.

Danes pand ne podarjajo več kot darila, ampak jih v zameno za denarno nadomestilo državam posodijo za deset let. Če se v tujini skoti mladič, ta pripada Kitajski.

Mesojedi rastlinojedci
Pande so po zgradbi zobovja in prebavnega sistema mesojede živali, vendar se, zanimivo, skoraj izključno prehranjujejo z rastlinjem, predvsem bambusom. A ker ima ta rastlina izjemno majhno hranilno vrednost, pojedo kar od devet do 14 kilogramov bambusovih vršičkov dnevno.

Čeprav nimajo posebnih naravnih sovražnikov, pande izumirajo. Razlog za to ni le izginjanje njihovega naravnega okolja, ampak tudi izredno nizka rodnost. Pande so samotarji, in ker jih je v divjini ostalo tako malo, se v obdobju parjenja samica in samec težko najdeta. Še večja težava je to, da je samica plodna samo nekaj dni v letu. Čeprav pande delujejo kot prisrčne živali, pa njihov materinski čut ni najbolj izoblikovan. Če samica skoti dva mladiča, enega pusti umreti. V naravi tako oba mladiča nikoli ne preživita, medtem ko se v centru trudijo, da rešijo oba.

Center za vzrejo in raziskovanje pand je od svoje ustanovitve odprl svoja vrata milijonom domačih in tujih turistov. Obiskalo ga je na tisoče politikov, glasbenikov in drugih znanih ljudi. Za širjenje izobraževalnega turizma in skrb za živali so prejeli veliko nagrad, Svetovna turistična organizacija pa ga je imenovala kot eno najboljših turističnih točk na Kitajskem.

Poleg orjaškega pande lahko tam vidimo tudi rdečega oziroma mačjega pando, ki pa z orjaškim pando razen imena nima ničesar skupnega, saj ne spada med medvede, ampak v čisto ločeno družino, v kateri je zdaj še edini živeči predstavnik. Skupno jima je, da se oba prehranjujeta z bambusovimi vršički.

Ravno tako najdemo v parku jezero, polno rib, po katerem plavajo črni labodi, med sprehodom po gozdu, kjer rastejo visoki bambusi, srečaš tudi pave. S skrbnim ravnanjem z okoljem ter svojo zeleno in čisto pokrajino nam center resnično pričara nepozabno doživetje.

Vir: rtvslo.si