Nekje, nekoč, fantka sem spoznala,
ki mu dom bila je žalost mala.
Ni se oziral na ljudi,
počel veliko je stvari.
Da bi ohranil svojo vero,
prezrl marsikatero je zamero,
širil dobro voljo in veselje,
pri sebi ohranjal razpoloženje.
V srcu pa je želja tlela,
da bi ga neka roka objela.
Ni pomagal mu razum,
a je v sebi zbral pogum,
da bi ji razkril obraz,
razločno povedal ji na glas,
da življenja reka bregove dere
in ni milosti sveta,
da ga – fantka prepozna.

Maja David