Kaj o aleksandrinkah pove zgodovina? Aleksandrinke so bile ženske na začasnem, več let trajajočem delu v Egiptu. Doma so bile pretežno z goriškega in so delale predvsem kot gospodinjske pomočnice pri bogatih evropskih naseljencih. Ženske so veliko lažje dobile službo kot pa moški, kajti na dolgo pot v črno Afriko so se najbolj pogosto odpravljala mlada dekleta-dojilje tujim otrokom, kar je bilo sicer najbolje plačano, sam položaj mater pa nadvse tragičen ter usoden za družinsko življenje.

Pretrgana je bila vez med otroci in mamo, nemalokrat se je tudi pripetilo, da so uboge ženske, ki so se žrtvovale za svojce in lastno premoženje, postale zasovražene. Otroci so se k njim obračali z mržnjo, saj nikakor niso mogli razumeti, kako in zakaj so odšle stran od njih, vaški obrekljivci so jim zavidali in jih prezirali zaradi njihovega navidez lahkega življenja in denarja, ki so ga pošiljale v domovino k domačim.

Zaslužek v Egiptu je sprva reševal družine iz pogubnih dolgov, pomagal pri obstoju kmetij in preživetju družin, ko pa bi se marsikatera lahko vrnila domov, ker je najhujše že minilo, so ostajale pri nadrejenih, saj bi domači radi popravili streho, lahko bi kupili sosedovo njivo…Ko so v tujini ostarele in osivele, velikokrat zanje doma ni bilo niti sobice.

Roman Marjana Tomšiča je ena tistih knjig, ki zelo nazorno opisuje garaško življenje aleksandrink, ko so se morale spopadati s problemom preživetja in vprašanji morale, ko so zapuščale otroke in soproge ter odhajale v drug svet. Na prvih straneh se že srečamo z vestjo ženske, katero so obhajali dvomi in groza nad lastnim početjem, dvomi samo vase.«Pa saj to je nenaravno! Nenaravno! Nobeno živo bitje ne počne tega, razen človek. Ne pusti svojih mladičev, zato da bodo pili mleko neki drugi mladiči. Nekakšen dojenček tam nekje. Nekje. Daleč. V neki Aleksandriji. Zakaj je sploh šla na to pot? Kako se je znašla na parniku, ki jo z vsako minuto bolj in bolj odnaša proč od sina? Proč od njene vasi, od njenega moža, od matere in očeta, od vseh njenih.» Takšne in podobne misli so obhajale vsako izmed njih. Bile so skeptične in hkrati neomajne v svoji odločitvi, saj so vedele, da je tako najbolje za njihove družine.

Žene in dekleta, ki so odhajala na črno celino, so bile tradicionalno verne; pridige, zapovedi in prepovedi domačega župnika so urejale velik del njihovega vedenja. Na tujem pa so bile žal izvržene iz domače skupnosti in brez zaščite družine.

Aleksandrinke so trpele dvojno in ta isti motiv je moč zaslediti v Svetem pismu; Evine muke materinstva in Kajnovo prekletstvo izgnanstva. Prave zgodbe so vedno bolj oddaljene kot si mislimo. Ne moremo si jasno začrtati situacije in prisostvujočih čustev, dokler sami ne izkusimo česa identičnega ali vsaj podobnega, zato tudi ne moremo obsojati aleksandrink v tedanjem položaju. Danes se zdi kot bi se ob trčenju svetov različnih veroizpovedi, ras in moralnih norm, vse bolj zavedali samih sebe in kdo sploh smo. Kdor nima poguma oditi v svet, se nima možnosti vrniti z jasnejšimi videnji. Včasih je potrebno zapustiti ljubljene osebe in se pozneje vračati, pa četudi ena vez oslabi, druga človeška vez pa postaja vedno močnejša.

Pripravila: Doroteja Jazbec