Penaste ali čvrste kroglice vseh barv, zaradi katerih v vročih mesecih stojimo v vrsti, imajo poleg hladilnega tudi druge pozitivne učinke. Ice cream, izozki, glace, xeado, gelato, gelat, eis, helado ... – tako pravijo sladoledu v drugih državah.

Ta osvežilna sladica je verjetno najbolj pogosta oblika deserta na svetu. Bodisi sedite sredi Pariza, se sončite na obalah Španije bodisi občudujete stolpnice na ameriški celini – povsod lahko brez težav naročite vanilijev ali čokoladni sladoled.

Ledena legenda

Sladoled je sladica, ki se ji le redki lahko uprejo. Otroci ga obožujejo v velikih količinah, odrasli ga jejo po žličkah, kot da gre za majhen sladki greh. Komu gre čast za njegovo iznajdbo, se ne ve natančno, a neki viri trdijo, da so se z njim sladkali Kitajci že pred 1.200 leti.

Prvi pa naj bi ga s svojih nenavadnih potovanj v Evropo prinesel Marco Polo. Po neki drugi zgodbi naj bi ga pripravljali v času Nerona, rimskega cesarja v antičnih časih. Še najbolj verjeten pa je podatek, da ga je prvič pripravil francoski kuhar, ki je sredi 17. stoletja delal na dvoru Charlesa l.

Resnično prvi recept za sladoled pa se je pojavil leta 1718 v neki kuharski knjigi. Med najbolj strastne ljubitelje tega mrzlega deserta sodijo Novozelandci, Američani, Švicarji, tudi Nemci in Italijani. In kljub pestri izbiri okusov za kraljico med okusi velja vanilija.

Na spletni strani sepetsanj.com so zapisali, da so znanstveniki Institute of Psychiatry v Londonu ugotavljali, da želja po sladoledu ne izvira samo iz potrebe po uravnoteženi prehrani, ki organizem krepi, ampak ta okusna razvada tudi sicer ugodno vpliva na človeka.

V času Prešerna so ga jedli kar med obroki, ker so verjeli, da pospešuje prebavo. Danes ga priporočajo kot nadomestno sladico čokoladam, bombonom ali torticam, predvsem v vročih dneh julija in avgusta. Sladoled vsebuje maščobe in sladkor, lahko pa ga pripravite tudi sami doma in potem boste natančno vedeli, kaj je v njem. In tudi privoščili si ga boste lahko takoj, ko si ga boste zaželeli.

Vir: zurnal.org