Kulturni domovi so eden od ostankov nesproščenega režima prejšnjih petdesetih let, ko so z rahlo morečimi in obveznimi proslavami svoje kulturno enoumje vtirali v farovške možgane podeželja. Ponavadi so bili obsežne stavbe z osrednjo dvorano čudnih dimenzij, premajhno za veselice in preveliko za duhamorno klonirane kulturne dogodke.

Danes je usoda kulturnih domov razpeta od uspešno delujočih javnih zavodov, napol zapuščenih polmračnih prostorov, kjer še vedno strašijo duhovi Jugoslavije, do predelav v poslovno-trgovska krajevna središča, kjer zmaguje kultura potrošnikov.

Morda je prav slednja razlaga za uradne statistične podatke, po katerih je število prireditev v kulturnih domovih vsako leto manjše, manjša se tudi število obiskovalcev. Primerjava obiska med letoma 2004 in 2005 kaže kar za 16 odstotkov manjši obisk, v nebo vpijoče pa je zanimanje otrok in mladine za dogajanje v kulturnih domovih, saj se je njihov obisk v enem letu zmanjšal kar za tretjino.

Ministrstvo za kulturo je ob pripravah na uvedbo lokalne samouprave leta 1994 naredilo inventuro kulturnih in drugih domov. Popisanih je bilo 874 domov, dvoran in drugih prostorov, v katerih potekajo kulturne prireditve in dejavnost ljubiteljskih društev in skupin. V pretežnem delu so bili opredeljeni kot družbena lastnina v upravljanju krajevne skupnosti ali občine, pa tudi kot last kmetijskih zadrug, gasilskih društev, gospodarskih podjetij in športnih zvez. Le malo jih je bilo v lasti kulturnih društev.

Analiza stanja na področju kulture, ki so jo na ministrstvu za kulturo naredili še v času ministrice Andreje Rihter, ugotavlja, da so prostori ena temeljnih predpostavk uspešnega in učinkovitega delovanja v okviru ljubiteljske kulturne dejavnosti. Pri tem je precejšnja razlika med dejavnostmi, pa tudi znotraj njih.

Tako se zbor na krajevni ravni še lahko zadovolji z občasno souporabo malo večjega šolskega razreda, če pa želi enakopravno sodelovati na mednarodnih festivalih, poleg dobrih pevcev večkrat na teden potrebuje prostore, ki lahko zadostijo visokim akustičnim standardom.

Omenjena analiza je pokazala, da ima ljubiteljska kultura težave s prostorskimi in materialnimi pogoji tako v večjih središčih kot na obrobjih kulturnega življenja. V mestih morajo tekmovati s trgovci, gostinci in podobno ekonomsko konkurenco, ki si lahko privošči astronomske najemnine. Tranzicijska leta so takšno prakso prenesla tudi na podeželje in zapečatila usodo marsikaterega kulturnega doma.

Hkrati so ti zaradi varčevanja ob njihovi gradnji že v osnovi nefunkcionalni, ta težava pa se zaradi pomanjkanja sredstev za ustrezno vzdrževanje samo še stopnjuje. Ob naštetem so predelave po zahtevah kulturne stroke nujne samo za dotično srenjo.

Morda pa se jim novi časi obetajo v prihodnjih letih. Po besedah Petra Jambreka za sproščeno Slovenijo potrebujemo še en mandat vlade Janeza Janše. In ker ta živi od volilcev z izrazitim čutom za ruralno ljubiteljsko kulturo, ki so ji kulturni domovi pisani na kožo, je padanje obiska kulturnih domov lahko znak za alarm.

Zato je povsem umestno pričakovati, da bo država skromne kulturniške evre raje kot mestnim alternativcem namenila klenim domačijskim ustvarjalcem in njihovi infrastrukturi. Da se sprostimo.

Vir: dnevnik.si