Popotnik je razprl roke in navidezno objel zahajajoče sonce. Veter, ki je vlekel po strehi stavbe, se je okrepil in znova zavihral njegov plašč.

»Človeški um je od vsega najbolj ranljiv,« je dejal. »Kako hitro ga lahko zavedeš z besedami laži in lažnimi čustvi… Zakaj? Zato, ker človek hoče v nekaj verjeti. Hoče vedeti, zakaj je tukaj. Takšna je naša narava… naša neustavljiva želja po spoznavanju novega, drugačnega. Zakaj potem toliko gorja povzročamo drug drugemu? Zakaj ne moremo razumeti sočloveka, ga sprejemati? V vseh mitologijah obstaja pekel… a nihče od piscev si ni upal povedati, ni upal zapisati… da je pekel kraj… v katerem živimo. Dan za dnem. Tako močno smo otopeli, da ne čutimo več bolečine drugih, ne slišimo krika trpečih. Poslušamo le lastni egoizem, ki nas navdaja. Polnimo našo črno zvezdo s tistim, kar nas zadovoljuje, a obenem postajamo še bolj prazni in osamljeni… Zakaj?«

»To je naša realnost,« ga je prekinila Ocean. »Predolgo smo živeli v njej...«
»Predolgo…« je dodal Iskrica in posmrkal. »Vsak dan sem upal, da se bo kaj spremenilo… Upal in čakal… med udarci in izbruhi besa… Vsako noč, ki je sledila…«

Popotnik se je nasmehnil. »Hodil sem po Zemlji, da bi našel upanje… Upanje v nov svet… In našel sem ga… V tišini človeških templjev… v šelestenju gozdov… v pihanju vetrov, ki so se vlekli čez sipine… v bučanju in šumenju morij… v nemiru meglic, ki so objemala gorovja… Mir… Odgovor se ne skriva v prerokbah… odgovor smo mi… Kaj lahko spremenimo danes, da bo jutro naslednjega dne drugačno…«
Eden se je zazrl v globino pod seboj. Strah, ki ga je stiskal v prsih, se je pričel umikati pričakovanju… Nečesa…

Ženska v njegovem naročju je zamrmrala nekaj nerazumljivega.
»Čas je,« je mirno dejal Popotnik. »Ne dvomi več vase… Spomni se in vedi… da si več kot skupek molekul… da si življenjska sila… Življenjska sila.«
Eden je ob zvoku teh besed zaprl oči.
Gravitacije ne morem premagati, je pomislil.

Iz knjige Začetek