Večji del našega življenja se sestoji iz tega, da nam drugi posvečajo pozornost, oziroma mi njim. Pojem pozornosti pogosto označujemo kot neko obliko zbranosti in predstavlja zavestno miselno usmeritev na kaj. Pomeni pozorno spremljati, intenzivno poslušati, kazati zanimanje, zavestno misliti na nekaj alo o nečem premišljevati.

Pri tem gre seveda za zavestno aktivnost. V številnih trenutkih, ko se manj zavedamo, nam opazno primanjkuje pozornosti, zavestne izmenjave energije, predvsem življenjske energije. Energijo sprejme in jo, osebno obarvano, odda naprej. Energija je potrebna, da bi lahko živeli. Vprašanje pa je kdo lahko energijo neposredno in v čisti obliki pritegne in sprejema?

Zato se ljudje za nasvet obračajo na soljudi, na skupino, h kateri spadajo, na družino, kateri člani so, na svoj narod ali raso. Iščejo torej tam, kjer so prisotne takšne vibracije energije, ki ustreza njihovi osebni naravi. Vsak val energije ima torej lastno posebno vibracijo ali barvo, ki nastane zaradi značaja odgovarjajoče skupine. Energija, ki kroži v določeni skupini je tako rekoč ujeta v napetostno polje. Podobna je štafetni palici, ki jo posamezni član preda drugemu.

Nihče pa te palice ne more zadržati dlje časa. Lahko jo začasno sprejme, uporablja, potem pa jo mora predati dalje. Tako sila, ki oživlja, kroži v skupini, ne da bi prišlo do obnove, prenove ali rasti. Zaradi tega je v skupini vidna določena homogenost, ki konec koncev zajame vse člane skupine, če seveda krog ni prekinjen. Po eni strani se ti ljudje prepoznajo kot člani skupine, po drugi strani pa nastanejo v skupini določene navade, rituali in načini obnašanja, celo oblačenja, kar pa seveda krožečo energijo, skoraj ne more spremeniti, kaj šele dvigniti.

Posledično zaradi tega prihaja znotraj skupine do določene mere gotovosti in varnosti. Vendar pa za tiste člane, ki so skupino prerasli, pa to lahko pomeni ujetost. Družina, ki pravilno deluje, je za odraščajoče otroke, varno pristanišče. Ko pa se v puberteti prične oblikovati otrokov značaj, lahko otrok isto družino doživlja kot ječo. To so najtežja leta za starše, saj otrok vso svojo energijo uporablja, da bi jim dokazal napake in spremenil način njihovega ravnanja. Če pa mu to ne uspe v zadostni meri, zapade v ritem družinskega značaja in družinskih navad.

Vse to pa se seveda dogaja tudi v političnih strankah, sektah, združenjih, verskih skupnostih in zaprtih življenjskih skupnostih. Vsi imajo svoja interesna področja in vibracije, ki jih vzdržujejo njihovi člani. Kdor pa najde v hiši razpoko in se nato odzove kritično, ga po pravilu skupnost izloči. To pa je še posebno kruto za odraščajoče otroke, ki potem izgubijo podlago.

Izmenjava energije je neprekinjen proces. Prisotna je pri vsaki misli, čustvu in delovanju, razpravi, branju knjig, časopisov, poslušanju radia in gledanju televizije. Pri vsakem stiku, neodvisno od vtisov, prihaja neposredno ali posredno do izmenjave ali prevzemanje energije. V kolikšni meri pride do tega, je odvisno od vsakodnevnega delovanja udeleženih.

Večja ko je koncentracij ljudi, tem večja je pozornost. Zato tisti, ki zabava ljudi, rad dela v polni dvorani, da doseže dobro medsebojno sodelovanje. Od svoje publike dobi energijo in jim jo prežeto s svojo, vrne. Na ta način je pridobil pozornost ljudi.

Takšni procesi potekajo pri vseh živih bitjih. Rastline pritegnejo pozornost žuželk s svojim vonjem ali barvo, torej z bolj snovnimi značilnostmi. Živali se obnašajo bolj ali manj podobno, vendar ima tam glavno vlogo tudi telesno in psihično vedenje. To velja predvsem za višje živalske vrste, vključno s človekom. Pozornost drugih pritegnemo prav tako z zunanjimi znamenji, z določenimi gibi, šumi, obleko, barvami, vonjem.

Tega ne delamo le zaradi ohranjanja vrste, ampak predvsem zaradi sebe. Obstaja veliko oblik vedenja, ki so podobne tistim pri živalih in služijo izmenjavi energije.

Duhovni iskalci si prizadevajo za večjo, višjo ali drugačno zavest kot njihovi soljudje, torej za rast zavesti. V največ primerih se ta rast omeji na razširitev in povečanje zavesti in ne seže do njene poglobitve. Gola rast praviloma ne pomeni spremembe vibracije. Kakor hitro ga prenesemo težišče pozornosti od zunaj navznoter, lahko zavest tudi notranje rast, to pomeni, se poglobi, zori. In prav to predstavlja spremembo vibracije. Na začetku je torej potrebna rast in razširitev zavesti, dokler človek ne spozna, kakšen mora biti novi razvoj. Potem se lahko v polni meri začne zorenje in poglobitev zavesti.

Kako lahko to drugačno, novo zavest spoznamo in izkusimo? Odgovor, da je potrebna nenehna pozornost in usmeritev na novo zavest, izgleda preveč preprost. Toda kljub temu pa je tako. Na žalost je v današnji nori naglici sodobnega življenja le redkim dano, da bi bili zavestni. Obstaja sicer veliko tečajev, seminarjev, delavnic za doseganje večjega samozavedanja, vendar le redki od teh nakažejo pot.

Da bi pridobili popolnoma novo zavest, ki torej ni le inačica stare zavesti, je potrebno, da naredimo prostor določenemu majhnemu mestu v našem srcu, zadnji še dovzetni točki dotika med notranjim človekom in njegovim Stvarnikom in k njej dejavno in nenehno usmerjati svojo pozornost. Še pred tem pa potek a življenje intenzivnega notranjega boja. To dobro ve vsak, ki je že dolgo na poti.

Usmeriti pozornost na nekaj torej zahteva stabilno izhodišče. To točko v nemirnem vsakdanjem življenju težko najdemo. Vendar nam jo niti ni potrebno iskati, kajti tam je ni. Ta točka je jedro v našem srcu. Kdor pa hoče to točko odkriti se mora vprašati: "V kaj pravzaprav verjamem? Kaj je v mojem življenju zame zares pomembno?"

To so težka vprašanja, ki se jim nihče ne more izogniti. V nekem življenjskem obdobju se dvigajo in v nas razburkajo vso zavest prav to temelja. Naši možgani ne morejo dati ustreznega odgovora, saj se takoj zapletejo v svoj lasten dvom Postavljanje takih vprašanj pa že pomeni, da naša pozornost ni usmerjena le na vsakdanje, ampak na drugačne vibracije v sebi.

Odgovoriti na taka vprašanja z razumom bi pomenilo le odvračanje in preklicevanje projekcije razuma, ki pa odgovora ne more dati. On ni sposoben ujeti vibracije pravega odgovora. Odgovor je namreč tisto, kar je spraševalec sam, tako kot sam živi in se približuje svojim soljudem. Ta odgovor je on sam z lastno barvo in obliko. Ta odgovor je tisto, kar ljudi povezuje med seboj in jih dela enake. Enaki so v svojem najvišjem hrepenenju.