Nekoč je nekdo uporabil prispodobo o polju, na katerem raste vse dobro, zlo pa je primerjal z gnojem, v katerem se stvari razkrajajo. Namen takšne podobe je bil pokazati, da človek zlo premaga tako, da ga »predela« v nekaj koristnega, kot se gnoj predela v hrano za rastline.

A takšna prispodoba ne seže dovolj globoko. Zlo ni snov, ki bi jo bilo mogoče obrniti v korist. Ni nekaj, kar bi imelo v sebi skriti razvojni pomen. Če želi človek resnično razumeti zlo, ga mora spoznati neposredno, do samega dna - ne zato, da bi ga sprejel, temveč da bi jasno videl, da zlo nikoli ne postane podlaga za rast.

Zlo je vedno posledica napačne rasti, napačne smeri, napačnega vzroka. Prispodoba o polju in gnoju to dejstvo zakrije, ker daje vtis, da je vse mogoče preoblikovati v nekaj dobrega. Toda zlo ni gnojilo. Zlo ni surovina. Zla se ne da uporabiti v dobro, ne glede na to, kako spreten je človek pri opravičevanju svojih notranjih stanj.

PLASTIKA KOT MOČNEJŠA PRISPODOBA ZLA
Če želimo prispodobo, ki resnično odpre oči, je veliko bolj ustrezna tista o plastičnih vrečkah, umetnih snoveh, tonah odpada, ki se nabira v rekah in morjih. Te snovi ne razpadejo naravno, ne gnojijo življenja, temveč se kopičijo, škodujejo, uničujejo in povzročajo nove stranske učinke.

Na prvi pogled se jih da skriti ali predelati, a v resnici se le premikajo iz enega kotička narave v drugega. Enako deluje zlo: človek ga lahko nekaj časa zakriva, ga poskuša preoblikovati ali ga preimenuje v nekaj “duhovnega”, a njegova narava ostaja nespremenjena.

Takšni pojavi nimajo nobene zveze z rastjo - razen kot simptom, ki pokaže, kako daleč lahko gre napačna smer.

O LEPEM PAKIRANJU NAPAČNIH STVARI-
Današnji človek je pogosto navajen kupovati “lepo zapakirano” dvomljivo blago. Zunanjost je privlačna, včasih celo izpopolnjena, a notranjost ni v redu, ker je zgrajena na napačnem temelju. Tako se dogaja tudi pri zlu: kot lepo zavita stvar, ki se kaže kot nekaj koristnega, kot nekaj potrebnega za razvoj, kot nekaj, kar naj bi celo uravnoteževalo dobro.

A resnica je preprosta: če nekaj izvira iz napačne osnove, ne more prinesti pravega sadú.

O NEVARNOSTI, DA ZLO OPRAVIČUJEMO
Če človek želi resnico, mora pogledati, kaj posamezna stvar dejansko povzroča. Ne sme sprožati zla, ga ohranjati v sebi ali ga razglašati za nekaj, česar se lahko dotaknemo brez posledic.

Mnogi, ki učijo druge, naj zlo opustijo, ga sami prikrito hranijo. In človek, ki napreduje, pogosto naleti na takšne ljudi; ti mu rečejo, naj naredi “še to” ali naj se sprijazni z njihovim stanjem. S tem ostane človek ujet. Ko pa nekdo res odstrani zlo iz sebe, postane jasno, da o njem ne more več govoriti dvoumno - postane pošten in neposreden.

Zlo se vedno skuša prikazati kot nekaj nujnega, koristnega ali celo plemenitega. A edina resnica o njem se razkrije šele, ko je popolnoma opuščeno. Ne prej.

SPOZNANJE BREZ UPORABE JE ŠIBKO
Z obsojanjem zla se nikamor ne pride. Pot je pot spoznanja. A spoznanje samo po sebi ni dovolj - če ni uporabljeno, je šibko, krhko in hitro zlorabljeno.

Če ni dokončne opustitve zla, se slej ko prej zgodi povratek starega stanja. Mnogo mogočnih voditeljev je padlo v to zanko, prepričani, da lahko dosežejo dobro tudi po poti zla. Vendar je to le prevara, ki jo razkrinka čas: dobro, ki ga človek gradi na napačni osnovi, se sesuje.

Tako se rodijo sistemi, ki ohranjajo samo še golo preživetje, pri tem pa opustijo resnični razvoj. Resnični razvoj nikoli ne izhaja iz ega. Ego lahko ustvari pozitiven videz, ne more pa ustvariti resnične celovitosti.

Zato ego pozitivnost vedno potrebuje tudi svojo negativnost. Zlo ohranja tam, kjer se lahko skliče na “vzvišene razloge”. Človeku dopoveduje, da brez njega ne bo mogel rasti, in ga prepričuje, da je zadrževanje zla celo koristno.

Ko to postane prefinjeno sistem, pride do tega, da se celo vrline vgradijo v zlo - zahrbtno, pod plaščem dobrega. Kjer se vrlin ne da vgraditi, ostanejo prevare, spletke in nasilje.

Mnoge okultne poti so izhajale prav iz tega: iz poskusa, da bi se zlo uporabljalo za rast. A resnična pot, pot nove zaveze, zahteva nekaj povsem nasprotnega - celovito opuščanje.

ZAKLJUČEK: Pot, ki vodi naprej
Ko človek enkrat razume, kaj zlo v resnici je - ne nekaj koristnega, ne nekaj nujnega, ne nekaj, kar bi lahko podpiralo rast - ampak napačna smer, ki nikoli ne preobrazi same sebe, se začne prava pot.

Ta pot ni pot boja proti zlu, temveč pot jasnosti. Ni pot obsojanja, temveč pot prepoznavanja.

Spoznanje pa dobi svojo moč šele, ko je uporabljeno. Ko človek v sebi zavestno opusti vse, kar izvira iz napačne rasti, se odpre prostor, v katerem ni več potrebe, da bi zlo hranil, opravičeval ali ga nosil kot breme. Nastane možnost nečesa novega - ne iz ega, temveč iz duha, iz notranje resnice, ki nikoli ne potrebuje zla za svoje delovanje.

Pot nove zaveze je zato pot celostnega opuščanja, ne zaradi moralizma, temveč zaradi jasnosti: ko zlo odpade, se pokaže, da je dobro vedno bilo prisotno. Samo zakrito je bilo s plastmi napačne rasti.

In ko človek stopi na to pot, ne išče več razlogov, da bi zlo ohranil. Preprosto vidi, kam vodi.

V tem uvidu se rodi svoboda.

Ne popolnost - temveč iskrena usmerjenost.

To pa je začetek resnične rasti.