Za duhovnega iskalca je zelo pomembno, da z odprtimi očmi stoji v življenju in dobro spozna, kje se trenutno nahajamo v tem svetu. Kajti kolikor je to mogoče jasna določitev mesta lokacije je že velik korak v smer osvoboditve in ozdravitve.
Kdor v sebi zmore prinesti svetlobo v temo, ta objektivno zazna in ima za to potreben duhovni pogum, da se postavi k življenjskim dejstvom, ne da bi jih presojal in spreminjal. Zato se vrnimo nazaj na današnjo življenjsko situacijo in raziščimo nekaj žgočih vprašanj iščočega človeštva.

Mi današnji ljudje smo soočeni z vprašanji, ki nas od nekaj mikajo, ter nas v našem iskanju potiskajo naprej. V zvezi s tem vprašanjem je opaziti, da vlada danes bolj kdoj kdajkoli velika hiperaktivnost in kaos. Odgovori na vse se in vsem se nam ponujajo naprodaj kot na sejmu. Mnogim se zdi zelo napeto, če imajo odgovore na vsa vprašanja.

Vznemirljivo je in gotovo pestro, enostavno takole brez zadržka povedati, kar nekomu ravno leži na jeziku in pri tem predvsem pustiti vse odprto. Potem slišiš: "Dobro je, da smo o tem spregovorili." Nadalje: "Iskanje je dobro, ampak najdenje vseeno raje ne, to bi nas preveč obvezovalo, nas vezalo." Kajti »najdenje« je zagotovo povezano z odgovornostjo. Da, kdo pa bi jo sploh nosil. Nedavno sem v neki oddaji na tv resignirano kratko ugotavljal to tudi renomirani filozof: "Žal moramo spoznati in vedeti, da nič ne vemo. Da, filozofija je pravzaprav skrenila." Kot vemo se cela množica različnih učenjakov že stoletja ukvarja z rešitvijo enigme bistvenega vprašanja življenja, da bi rešili uganko človeka in sveta in da bi prodrli do načrta, ki leži za tem.

Živimo v dobi oz. eri odprtih vprašanj. Vsak odgovor na vprašanje, ki ga učenjaki dajo, spet poraja nova vprašanja. In zato imamo danes v skladu s pravili opravka z eksplozijo vprašanj. Da bi vsaj za silo vzpostavili red v tem kaosu vprašanj, se učenjaki koncentrijajo na vprašanja, kot: Kaj deluje na naše možgane? Kaj je zavest? Kako delujejo naši možgani? Kdaj se je začelo življenje na zemlji?. Kako je nastalo vesolje? Ali obstajajo izvenzemljska bitja? Ali bomo kdaj koli večno živeli?

Kako težko je iskanje pravih odgovorov. K čemu naj bi se usmerili? Kje je ta stalna točka orientacije? Kje je zanesljiva zmožnost razločevanja? Kje so zgledi? Zato ni presenetljivo, da mnogi vrhunski raziskovalci zavesti v svetu ne zmorejo razločevati kompjuter od človeškega bitja iz mesa in krvi ter bitjem iz kovine, plastike ter električnih integriranih vezij. In nekdo iz teh krogov je rekel: "Če se lahko enkrat najprej pogovorimo s računalnikom o vsem od Kanta do Lige Prvakov", kje je potem razlika v zavesti nekega človeka?

Pri povsem običajni raziskavi možganov smo soočeni s sto milijardami celic, ki vse medsebojno komunicirajo s preko sto bilijonov povezav. In kako naj bi v vesolje, ki ga ocenjujemo s 70 trilijardami sonc iskali izvenzemeljska živa bitja? Kdor se loti raziskav začetka življenja na zemlji, mora iti nazaj 3 do 4 milijarde let. Če pa še razčlenjuje začetek vesolja, potem mora upoštevati časovno obdobje 13, 7 milijard let.

Po dosedanjih dognanjih astronomov, ki pobliže raziskujejo silo teže, astronomi izhajajo iz tega, da običajna materija predstavlja le 4% mase vsemirja, razliko pa indentificirajo kot tako imenovano«temno materijo«, o kateri prazaprav nič ne vemo. Že samo zaradi tega se lahko vprašamo: Koliko je vredna neka teorija, ki ne more pojasniti 96% univerzuma? To pa nam jasno kaže, kako nujno moramo iskati odgovore na vprašanja o osrednjih življenjskih vprašanjih in kako težavni in obenem omejeni so pogledi, principi ter metode človeka pri njegovem iskanju.

Da obstaja ravno danes tak pritisk, je to povezano z vplivi vodnarjeve dobe. Leto 2004 je bilo zelo posebno leto, ker ravno zdaj na nebu vladajo enake kozmične kostelacije kot pred 500 leti v času renesanse v Italiji. Renesansa je bila res pravo ime, čas polagajanja osnove obnovi in preobrazbi, ampak tudi obdobje popolnega vprašanja. In nič drugače ni zdaj. Osrednja vprašanja pa so: Kje je ta sila percepcije, s katero lahko prekoračimo vse meje? Kaj je za odrešenje potreben organ percepcije? In kako lahko realiziramo osvoboditev?

Ko enkrat začnemo iskati Pot, je pri tem odločilnega pomena, kje začnemo, to se pravi, iz katere sile in percepcije črpamo. Bomo izbrali razum v možganih ali pa izberemo naše duhovno središče? Naš razum seže le tako daleč kot intelektualno mišljenje, torej ne dalj kot je prostor in čas. Duhovna smer in naša filozofija pa nam kaže na duhovno iskro na dnu duše kot na del večnosti in zato lahko ustvari povezavo. In to je to.

Kljub tej enostavni resnici pa se človek pri iskanju misterija življenja opira na možgansko krmiljen razum in niti ne opazi, da se s to omejeno izbiro sam omejuje. To vedenje je zelo nespametno. Da, človek ne sme biti neuspešen. Odrešitev in za njo stoječi načrt lahko postaneta resnična in prava, tako nazoča, da nista več nobena igra misli, ampak prava življenjska dimenzija, ki je povezana s potjo, po katerimi praktično gremo. Toda odrešitev se ne more konkretitizirati s filozofskimi razsvetlitvami, tudi če bi o tem neskončno dolgo govorili in mobilizirali vse besede, ki so nam na razpolago, vsa čustva in vse kretnje. Nobene besede, noben ton, nobene slike, nobena dejanja ne morejo odrešenje preprosto spraviti v ta svet ali nas vanjo izstreliti, čeprav se to poskuša.

Tako nam je nujno potrebno, da kakor hitro je možno prepoznamo in spregledamo taka dejstva, zveze ter učinke. Kajti s tem lahko nastanejo razumevanja, odprtost in hrepenje po življenjski dimenziji, ki je odrešena teh omejevalnih vplivov. Nujno moramo v svoje središče postaviti pravo spoznanje. In to spoznanje je preprostost sama. Res, spoznanje, je preprostost sama. Celo majhen otrok jo lahko razume. Temelj, zakaj se zdi vse takom komplicirano in komaj še pregledno, leži v tem, da kot zemeljska naravna osebnost uporabljamo napačen instrument percepcije, da bi pridobili spoznanje. Naša čutila in običajni razum so kot glavni instrument percepcije in našega premisleka sposobni le za zbiranje zunanjih znanj.

Vedno lahko percipiramo in predelamo samo površino nečesa, tudi če gre na primer za energijske centre v nas samih. Ne moremo pa percipirati vsega povezajočega, ideje in načrta za tem. Pri drevesu vidiš lahko neštete veje in liste, ampak korenin ne vidiš. V mnogoterosti sveta ne more nihče na ta način razviti delujoče metode spoznanja. Tako ni nič čudnega ali presenetljivega, da nekateri spet hrepenijo po nekem Mojzesu, ki se bo z svojimi zapovedmi povzpel na goro in prišel na čisto. Da, avtonomija in svoboda sta postali izredno naporna stvar. Človek nikjer več ne najde opore. Nikjer ni videti principa, ki bi temeljito kazal pot.

Le kam naj se človek obrne? V sebe, išči preprostost. To preprostost moramo iskati v korenini, v semenu stvari. In to bistvo je skrito v srcu. Tam leži sila za odrešitev. Ta iskra duha v srcu je del večnosti in zato poseduje lastnost preprostosti, kajti povezana je z Bogom, ki je enost sama. V našem duhovnem središču našega bivanja počiva ta potencialna sila, ki se pod določenemi pogoji lahko odreši. To je sila Kundalini srca, prebudi v nas v prvi vrsti nov uvid, novo zmožnost videnja. Misli in spoznanje s srcem. To je razločevanje in spoznanje stvari od znotraj, iz bistva, iz središča.

To pa nima nič opraviti z bližino resničnosti, ki jo v tem svetu tako krčevito iščejo in sugerirajo. In to z velikim uspehom, če vidimo, kako cvetijo senzacijska poročila in oddaje v živo, tako imenovani realni show. Ta čutilna organska bližina do realnosti tega sveta nima absolutno nič opraviti z bližino resnice. Pot do resnice se lahko pridobi le s prebuditvijo srca, iskre duha v duši. Iz tega se prebudi čut za resnico. Naša naravna čutila in razum s svojimi percepcijami dosežejo samo bližino mnogoterosti vidnega, ampak istočasno nas odstranijo od nevidne resnice enosti.

Naša čutila in razum vedno dosežejo odmik. Zaradi tega je v procesu odrešitve odločilen faktor premaganja jaza z njegovimi čutili in njegovim razumom. To premagovanje pomeni ugašanje jaza, da bi tako zmanjšali razdaljo do resnice, tako da bomo mnogoterost razumeli v enostavnosti in preprostostosti. Ta ugašanje jaza pa ne pomeni ugasnitev življenja. Prav nasprotno. Tu gre za ugašanje prividnega življenja, ki ga ustvarjajo naša čutila in razum. Sredstvo za to ugasnitev je sila Luči.

Na tej Poti nas doleti tipična past oz. ovira, da bi odstopili od Poti. Iz prvotnega navdušenja pride past našega jaza. Želite iti na neko dobro duhovno predavanje, skupnost, molitev, meditacijo, seminar in nenadoma pride do tega, da ni prave želje po obisku, molitvi, meditaciji, kontemplaciji in pred vami se pojavijo vsemogoči razlogi, zakaj se ne more. Na tej točki se bije boj. Poglejmo se kot dvojno bitje. Po eni strani smo takšni kot vsi drugi na tem svetu, človek od krvi in mesa. Po drugi strani pa nosimo v sebi iskro duhovnega življenjskega področja.

To skrito bistvo-seme je zaradi aktivnosti našega vsakdana obdano z ovojnico: učenje, študiranje, delo za vsakdanji kruh, skrb za otroke, partnerja, družino, hobiji itd. Toda to bistvo-jedro deluje, to se pravi odgovarja na klic Resnice, duhovnega bratstva, ki gre skozi svet in ga sproži, da išče izvir tega klica.

Če je sedaj na primer pred vrati duhovni seminar, služba božja..., se lahko zgodi, da se nenadoma pokažejo vsemogoče velike in majhne stvari, ki so seveda nujno potrebne, toda te služijo tudi temu, da vas oddaljijo od seminarja, božje službe, molitve itd na poti. Vaš jaz si tedaj izmišlja vsemogoče trike, da ne bi šli, molili, meditirali. Razumeti morate, da se seminarji, predavanje, molitev in božja služba ne izvaja zato, da bi se nahranil vaš jaz (osebnost), temveč zato, da bi se nahranila vaša duša v nastajanju v energijskem polju. Ta dva sta si v nasprotju. To pomeni, da se tam, kjer se jaz vmeša, nova duhovna duša umakne.

Tam, kjer se jaz umakne, tam se lahko duša razvija. V tem času, v katerega smo stopili, gre za duševni razvoj. Zaradi tega je klic Boga resnice vedno močnejši, vendar pa se tudi jaz upira vedno močneje. Na nas je, da se v našem lastnem življenju odločimo., kateremo glasu bomo prisluhnili. Zato moramo biti tliko pogumni, da skrbno odstranimo vse mogoče ovire in videli boste, da je preostalo zelo malo, kar bi za nas lahko veljalo kot resnična ovira. Obdržimo cilj naše Poti v očeh. Tedaj bomo vse bolj doživljali, da se lahko navidezno neodljožljivi problemi zelo elegantno in pogosto na čudežen način razrešijo.

Vsi naši odgovori so skriti v nas samih. Ko se v sebi vprašaš, kje se najde neminljivo, te v momentu lahko preseka vtis podoben blisku, ki te spodbudi k nadaljnemu iskanju in sicer v samem sebi! Tako blizu nam je odgovor, v srcu. Naše srce je izvir življenja, utripajoči začetek življenja. V tem izviru je skrita »informacija«, da je človek nekoč vedel, vendar je pozabil. Ko enkrat izgovorimo besede prošnje: "Gospod, razodeni mi svoje skrivnosti", tedaj se začne povsem drugačno življenje, kot je to življenje majhnega, omejenega posameznika.

Miran Zupančič