Nihče nam ne more preprečiti, da smo to, kar smo.
V družbi postaja precej razširjeno stališče, češ, da v sodobnem svetu nimamo časa biti to, kar smo, ampak moramo biti to, kar se od nas pričakuje. Gre za zelo omejujoče prepričanje, ki nas postavlja v položaj žrtve. Z vsakim omejujočim prepričanjem, ki ga vzamemo za svojega, se uglasimo na okoliščine, ki nam ne bodo v prid. Zato se splača dobro razmisliti, koliko resnice je v tem, da nam lahko kdo prepreči biti to, kar smo.

V duhu življenjeslovja je odgovor jasen. Takšno stališče ne drži, kajti preprosto ni možno, da kdaj ne bi bili to, kar smo. Če smo nezadovoljni, smo to mi. Če smo prestrašeni, smo to spet mi. Če smo srečni, smo tudi to mi. Če smo, kakršni bi radi bili ali če nismo, vedno smo to, kar smo in tega nam nihče, tudi če bi hotel, ne more preprečiti.

Vse o čemer razmišljamo, vse kar ob tem čutimo, vsi naši odzivi … smo mi. Čas nima s tem nič. Ni čas tisti, ki bi nam naložil preveč obveznosti, mi smo si jih. Navkljub utemeljenosti argumentov, zaradi katerih smo jih sprejeli, ostaja dejstvo, da smo jih sprejeli mi. Ni sodobni svet tisti, ki nam ne da prostega časa. Mi si ga ne vzamemo. Če smo obtičali v situacijah, ki nas obremenjujemo, je razlog za to v nas, v naših prepričanjih glede svojih možnosti.

Če mislimo, da nas družba sili, da moramo živeti po pričakovanjih drugih, bomo tako živeli. A v isti družbi so tudi ljudje, ki mislijo, da jim ni treba živeti po pričakovanjih drugih in tudi ne. Ne gre torej za družbo, temveč za prepričanja, ki se jih držimo pod vtisom dogajanja v družbi.

Prepričanja, po katerih živimo, v največji meri vplivajo na to, kako živimo. Zato je tako pomembno, da ne sledimo slepo, brez razmisleka pogledom, ki morda nudijo kratkotrajno zadoščenje, ker odgovornost za naše življenje prevaljujejo na svet, družbo in druge, a nas hkrati delajo nemočne in spravljajo v podrejene vloge. Naj nas popularnost knjige, vplivnost medija ali avtoriteta posameznika nikoli ne zavedejo, da bi za svoje sprejemali poglede, ki nas postavljajo v položaj žrtve, bodisi v odnosu do drugih, bodisi življenja.

Izboljšanje življenja je vedno možno, začne pa se z izboljšanjem pogledov nase in naše situacije. Če upamo na izboljšanje, a ostajamo pri starih pogledih, je namreč podobno, kot če bi vztrajali pri istem scenariju in upali, da se bo zgodba naslednjič odvila drugače.

Mateja Kunc, osebna in poslovna svetovalka ter ustanoviteljica Šole djotiša in življenjeslovja IzaQ