Če bi vprašali kakšnega razsvetljenega mojstra kaj je smisel našega življenja, bi verjetno odgovoril da uresničitev našega notranjega poslanstva.

In če bi bilo naše naslednje vprašanje kaj moramo za to storiti, bi verjetno rekel da nič. Ker naše notranje poslanstvo ni naša naloga. Notranje poslanstvo in naloga sta različna pojma. Naše notranje poslanstvo je v božjih rokah in je božja uresničitev, medtem ko je naloga v domeni ega, ki si jo naloži sam.

Naše notranje poslanstvo uresniči življenje samo po sebi in se nam z njim ni potrebno nič posebej ukvarjati. Če se z njim ukvarjamo, samo pomeni da ga je ego vzel za svojo nalogo.

Če pogledamo recimo cvet v naravi je njegovo poslanstvo oprašitev. Za to ne rabi ničesar storiti. Svojega poslanstva niti ne more uresničiti sam. Uresničilo se bo samo po sebi, ko bodo izpolnjeni razvojni pogoji. Le zapihati mora ugoden veter ali pa prileteti pridna čebelica. Ni pa nujno da se bo to zgodilo. Če se pač ne bo, je prihodnje leto nova letina. V božjih očeh ni nič zamujeno in nič izgubljeno.

Tako nekako je tudi z nami. V srčiki popka nosimo spečo božjo iskro. Ko se bo ego popek razcvetel bo situacija zrela, da nas obišče božji duh, ki bo razvnel to iskro. To oplemeniti in preobrazi našo zavest. Je naslednji korak v evoluciji zavesti.

Takrat se bo spustilo nebeško kraljestvo in rekli bomo: Jaz in Oče sva eno. Takrat občutek "jaza" izgine. Ker "jaz" v resnici nikoli ni obstajal. "Jaz" je iluzija in naša zavest od nekdaj pripada Bogu. Je ena izmed neštetih božjih manifestacij.

Tega poslanstva ne moremo uresničiti po svoji volji. Če se naš popek še ni razcvetel bomo pač morali počakati na naslednjo žetev. Žetev je obilna in dednega materiala je dovolj, božja iskra je pa itak večna. Naš obstoj je neke vrste inkubator božje zavesti.