Kadar se držimo Božjega svetovanega, se izkaže, da je njegova modrost tako točna, da nam lahko resnično pomaga, ne glede na razvoj situacij. Če ni sloge bistvenih ljudi in popolnega služenja, kaj nam bodo prinesli vsi ostali, kljub temu da so v tej zmedi pošteni? Sodba, ki dolgo ne koristi nobenemu, bistvenemu pa zvijačnost, da bi prišli - ne glede na posledice - čim bolje sami skozi.

Otrok je vesel, ker sploh lahko naredi nekaj dobrega. Mi moramo paziti, da ga ne začnejo veseliti stvari, ki niso dobre ne zanj, ne za nikogar, celo dolgoročno ne za tiste, ki ga izkoriščajo ali imajo od tega korist. Če ga ne usmerjamo potrpežljivo in ljubeče v bdenju, se bo začel ukvarjati z kdo ve čem.

Ni važno, če se tako ali drugače prijazno lepo pogovarjamo eden z drugim, tako ali drugače imamo komunikacijo z okoljem, pravzaprav z vsem. Ampak kaj smo, kaj se v resnici dogaja, kaj v resnici čutimo? Za sebičnost ni samo pokazatelj želja po stvareh, ampak tudi duhovna vera v razodetje, da bo nekaj, kar v samem bistvu ni dobro, dobro - to zlo imeti na nek način rad, s tem živeti in tega sploh niti ne poskušati odstraniti.

Sebičnost je preobrnjena vera v dobro, ko ne priznavamo napak in tiho mislimo, da je to nekaj, karkoli že v tem nastane, za nas dobro. Je pa predhodni pokazatelj tega tiha zamera - na videz neopazno, tiho, tesnobno, zamerljivo nestrinjanje z vsem in vsemi. To obdaja temu podobna življenjska sila, ki to, kakršno koli že je, vse skupaj žene v razodetje. Nastane ali pa postane vidno, ko v tem vztrajamo in to poskusimo uveljaviti.

Spoznajmo se. Za strah in žalost obstajajo znani in neznani vzroki - razložljivi ali nerazložljivi, razumljivi ali nerazumljivi. Kako se ogniti strahu? Žalosti? Oboje nastane vedno kot posledica nečesa. Z globokim samospoznavanjem. Ne z vihravostjo. Včasih je težko spoznati, pa tudi po spoznanju sprejeti del česa smo, opustiti in z vso ljubeznijo sprejeti, se obrniti v to, kar je zdravo in pošteno, v pravo ravnanje iz tega.

Včasih nas osrečuje, ko imamo vsega polne roke - ali pa tudi ne. Včasih pa bolj, ko imamo prazne, če smo v miru. Oboje je lahko vzrok za srečo, ali pa tudi ne. Oboje pa je lahko zavajajoče.

Delo ali brezdelje, imetje ali ne imetje nečesa. O pravem življenju se je nekoč reklo: mine čas, pa še kaj lepega nastane. In to vsekakor za vse. V tem bomo tudi mi in naše soustvarjanje tako. Ko je večina taka, to ni težko, saj je veselje delati en za drugega, torej za vse. Pa ne, da se v tem za ujčkamo in rečemo: »Ja, pa de, saj tudi če ni čisto vse tako, bo to čas rešil, narava obnovila.« Po tem, ko pa zaidemo, pa kar zahtevamo zmotno perfekcijo - in za to perfekcijo ubijamo. Da, idoli tega so visoki. Na najnižji točki pa se ljudje medsebojno ubijajo že za to in ono stvar.

Preden ga zagrnejo slabe sile, je otrok vesel, srečen tega, ker sploh lahko naredi nekaj dobrega.