Priznani slovenski nevrolog, prof. dr. Zvezdan Pirtovšek je v intervjuju za MMC RTV SLO dejal: “Kar se tiče staranja, sta med znanstveniki dve skupini: prvi menijo, da če nam bo tehnologija naklonjena, če bo medicina znala in želela uporabiti vse tehnološke izume (umetno srce, umetne žile …), potem bi lahko presegli leta Metuzalema in živeli tisočletja.

Večji del znanstvenikov pa verjame, da ima človeško telo rok trajanja, da se iztrošimo. Nekateri biološki mehanizmi tega trošenja, bodisi na ravni kromosomov ali molekul ali celic ali organov, nakazujejo, da bi lahko dočakali okoli 120 do 130, morda 150 let.”

Stališče nevrologov, da bo naša pričakovana življenjska doba kmalu 120 let in več, zgodovinsko gledano ni nekaj novega. Enak pogled na predvideno življenjsko dobo najdemo že v filozofiji vedske družbe izpred več kot šest tisoč let. Sodobni znanstveniki daljše življenje ob tehnoloških izumih pogojujejo s tem, da mora biti oseba zdrava, brez kroničnih bolezni, da je fizično in miselno aktivna in lahko sama odloča o svojem življenju ter da živi v prijazni in humani družbi, v kateri čuti varnost in oporo.

Vedski modreci pa so pričakovano dolžino življenja povezovali predvsem z voljo, ki jo posameznik čuti do življenja. Po njihovem prepričanju na naše psihično in fizično počutje bolj kot okoliščine same vpliva odnos, ki ga do njih zavzamemo. Čeprav je dejstvo, da v danem trenutku marsičesa ne moremo več spremeniti, pa lahko glede vseh stvari odločamo, kakšen pomen jim bomo pripisali. Na ta način neposredno vplivamo na voljo, ki jo čutimo do življenja in s tem na svoje psihično in fizično počutje. Po prepričanju vedskih modrecev bo življenje v nas, dokler bosta v nas veselje in volja do življenja, ki sta ključna za vzdrževanje in obnavljanje zdravja.

Še več. Vedski modreci so vedeli, da gre sleherni med nami tekom življenja skozi devet različnih obdobij. Vsako obdobje ima svoj pomen, od človeka do človeka pa se razlikuje trenutek, ko se posamezno obdobje v življenju pojavi. V vsakem obdobju življenje doživljamo z drugačnega zornega kota, z drugačnimi prioritetami. Če pravilno razumemo naravo teh obdobij, lahko v vsakem najdemo nekaj, kar nas na novo veseli in v nas prebuja še neodkrito zanimanje, daje dodatni smisel in prinaša voljo do življenja. Ker vseh devet obdobij skupaj traja 120 let, pomeni, da nam življenje zagotavlja zelo dobre razloge, da živimo 120 let.

Danes živimo v času, ko nam tehnologija in medicina po svojih zmožnostih podaljšujeta življenje, ki bo, kot kaže, dejansko kmalu dolgo krepko čez sto let. Hkrati pa številne raziskave kažejo, da se naše zadovoljstvo, kot posameznikov in kot družbe, ne povečuje, širi pa se občutek negotovosti. Nevrologi trdijo, da je prav negotovost tisto, kar naši možgani najtežje obvladujejo. Vse to bi lahko pomenilo, da bomo kmalu zelo dolgo živeli, delno zahvaljujoč tehnološkim izumom, delno pa zato, ker bomo vedno bolj verjeli, da je to mogoče. Vprašanje pa je, koliko bomo v tem podaljšku življenja tudi srečni. Če bomo čakali, da bodo tudi za našo srečo, tako kot za dodatna leta, poskrbeli drugi, teh dodatnih let najverjetneje ne bomo doživljali kot podaljšek življenja, ki ga je vredno živeti, ampak bolj kot tegobo in životarjenje.

Izbira je naša. Lahko čakamo na druge, da nam zagotovijo občutek varnosti in opore, ki ga nevrologi smatrajo kot ključnega za ohranitev mentalnega zdravja. Lahko pa pridobimo znanje in informacije o naravi svojih prejšnjih, sedanjih in bodočih obdobjih, da bomo bolje razumeli vzroke za svoja čustva in vzvode za svoja ravnanja ter v razumevanju sebe, drugih in življenja našli najzanesljivejši in najtrdnejši občutek varnosti in opore.

Vedenje je najbolj zanesljiv recept v boju z negotovostjo. Če se bomo, opremljeni s potrebnimi informacijami, naučili čimbolj srečno živeti brez nepotrebnih skrbi, bo vsak od nas največ prispeval k temu, da bomo postali družba prijaznih in humanih posameznikov, v kateri bomo vsi lahko živeli bolj ustvarjalno, zdravo in izpolnjeno življenje.