Vsak se za to trudi, tako ali drugače

Zmeraj znova, vse dokler obstaja zmota in zabloda v nas, si jo moramo priznati in jo iz vsega srca odstraniti.

Beseda moramo, ni v kontekstu kot prisila, ampak v smislu zavedanja, da brez tega ne gre, da brez tega se ne da narediti, niti osvobajajočega koraka, kaj šele stopiti na odrešujočo pot.

Mnogi si rečejo, tudi po neuspehih in vseh trdih udarcih, razočaranjih, kajti zablode in zmote ter posledice, so tako zahrbtne, bom pa ostal isti, tak kot sem karkoli se bo že zgodilo.

Ah vsi se spreminjamo, kako bi pa človek s čuvanjem nekaj sebičnih ali nesebičnih kvalitet količkaj napredoval, ali pa ostajal isti, tudi, če si jih nabere kot bogat mladenič, zavrne pa klic resnično živeti. Saj v tem še otrok lahko razume kakšno lažno zgradbo neizmernega trpljenja, da se to niti ne da povedati se s tem zgradi.

Je nekaj na tem, če smo srčni in danosti le hočemo povsem prav uporabiti, da nas le te ne zvedejo, zmeraj brezkompromisno naravnani v resnično dobro

Zelo moramo paziti pri sebi, stara narava z samimi vzroki padlega, se poskuša uveljaviti v nas na vse možne načine. Torej kjerkoli. Ob citatu in pobudi k odkrivanju pravega in resničnega - Božje kraljestvo je v vas, se dogaja marsikaj.

Kajti ob spoznanju misli, da če je v nas, se človeku kar hitro navrže logika utvare, da to tudi že je. Že je poudarek na nečem, kar ovira dotok in zavestnost neokrnjene resnice.

To je isto, ko se mu sugerira, da po nekaj popravkih, čistost temeljno že ima, resnica pa je drugačna, torej da je do tega vendarle še pot.

In potem človeka sile tega, samo še prepričajo, da je kot tak popoln, pa je zabloda v njem tako močna, da na zunaj gleda, kako so drugi narobe sebe pa ne vidi.

Zakaj je prizadevajočemu človeku resnica, to kar je, tako tuja, zakaj se mu zdi tako malo vredna, tako revna. kljub temu, da je le ta, ob vsem trudu pot v rešitev ?

Zato ker mu vladajo lažne dovršenosti.

Ve se zakaj se daje predčasno poanto na čistost ali karkoli kar še ni, ne pa na dejanskost in trud k temu.

Da se ovira s postavljanjem nečesa, kar še ni, pot k temu.

Da kasneje to isto lahko oporeka, in ima neko možnost narobe kazati na to.

Če to zavrnemo, pa poskuša stara narava z vzroki padlega s tem, da nam božje predstavlja in prikazuje, kot nedosegljivo lepoto, ob tem kaže na našo nepopolnost in nam sugerira, nisi vreden iti po poti razodetja Božjega v tebi, ali nikoli ne boš dosegel, tega sploh ni, itd.

Te stvari vendar morajo potekati pošteno.

Zavestno zaupanje v trudu kadar vemo, da je nekaj dobro in tega izpolnjevanje, trud za to, je dobra popotnica na poti.

To ne more biti vera v človeka, človek je kljub moči in dobroti, zelo krhko takšnim ali drugačnim zablodam in zmotam podložno bitje, je pa dobro glede človeka, da vemo, da vsak dela v svojem spoznanju najbolje kar premore in nekako razume kot prav, torej to je nek neoseben pristop k temu in vedenje o soljudeh, na povsem resnični osnovi, da če dela prav in prav rase k izvoru resnice, bo tudi pot končal tako in tja prispel.

Saj veste, da nismo mi ti, ki bi naj potrjevali ali obsojali, da kaj je ali ni, ampak to potrdi, če je tako v vsakem, sam izvor resnice.

Dovolj, je da če zmoremo komu pomagati pošteno na pravi poti, da to tudi storimo, saj povsem vemo, da je udejanjen prav živeči človek blagoslov vsemu in vsem, kar je Božjega in da je to, tudi Božje prav vsakemu.

Nikakor ni tako, da človek ne bo videl in vedel, zavestno dojel, kadar ja to res udejanjeno, vendar brez naglice ali zaostajanja, pri pravi poti, brez kakršne koli namišljenosti.

Bolj je problem, kadar človek ne vidi tega, kar je prej potrebno za pot in udejanjanje tega ali če to zaradi česarkoli zapostavlja, če zapostavlja je seveda vzrok, da še to pa naj bo vzrok karkoli, prešibko dojema, da je to premalo ozaveščeno - utrjeno, in je treba celosten za okret, vsega človeka z vsem kaj premore, v to, da se pride iz te zmedenosti in šibkosti z vsemi najpravilnejšimi sredstvi z vso srčno prošnjo iz tega ven, v dovolj močno zavedanje.

Ne bo omahljiva neosebna pomoč vsega resničnega k temu, in bo pravi prijatelj človeku in duši na poti.