Ničesar ne počnemo podzavestno, le vsega ne počnemo enako zavestno

Ideja o obstoju podzavesti je v naši družbi zelo prisotna. Nanjo se sklicujemo, ko si ne znamo pojasniti svojih občutij in odzivov. Na njej temeljijo tako rekoč vse metode in tehnike s področja duševnega zdravja. Je kot nekakšna dogma, tako splošno sprejeta, da skoraj ne dopušča dvomov vanjo. A ravno zaradi velikega pomena, ki se podzavesti pripisuje in nenazadnje vpliva, ki ga ima njeno razumevanje na naše dojemanje sebe, si nedvomno zasluži, da si jo pobliže pogledamo.

Zagovorniki koncepta podzavesti trdijo, da smo v svojih odzivih pogosto vodeni s skritimi miselnimi procesi, ki se jih ne zavedamo in nad katerimi nimamo nadzora.

Če sprejmemo razlago, da nekaj prikritega in nenadzorovanega znotraj nas, brez naše volje, v našem imenu odloča o nas, je to v izrazitem nasprotju s konceptom svobodne volje. Z drugimi besedami, s takšnim razumevanjem dogajanja znotraj nas, kjer naj bi nekaj mimo nas odločalo o nas, prostovoljno stopimo v vlogo žrtve, z vsemi negativnimi posledicami, ki iz tega izhajajo. V naši družbi, kjer ima znanstveni dokaz veliko težo, pri tem ni nepomembno dejstvo, da za obstoj podzavesti ni nobenega znanstvenega dokaza. Na idejo o podzavesti je prišel Sigmund Freud, v želji, da bi našel pojasnilo za ponavljajoče odklonsko vedenje pri ljudeh. Na to idejo je prišel zgolj na podlagi pogovorov s svojimi pacienti in ne na podlagi znanstvene metode.

A za naše domnevno podzavestne vzorce obstaja tudi drugačna razlaga, če nanje pogledamo v luči življenjeslovja. Nesporno dejstvo je, da v nas nenehno potekajo samodejni miselni procesi, ki povezujejo preteklost s sedanjostjo. Vsaka situacija, ki jo doživljamo, najprej obudi spomin na eno od minulih izkušenj - tisto, s katero sta si najbolj sorodni. Na ta način sta prvi vtis in odziv vedno pogojena z eno od preteklih izkušenj. Brez tega bi bili kot datoteka z izbrisanimi zapisi, brez vsake preteklosti, s spominom brez podatkov v njem, nezmožni sklepanja in predvidevanja.

Tega nas rešujejo prve misli. S tem, ko povezujejo sedanjost s preteklostjo, zagotavljajo, da nikoli nismo izgubljeni na povsem neznanem terenu. Ker so stalnica v našem življenju, je izjemnega pomena, da jih lahko kadar koli bodisi spremenimo bodisi dopustimo. Če jih spremenimo, smo spremenili smer dogajanja. Če jih ne spremenimo, smo dopustili, da gre naprej tako, kot je šlo doslej. Eno in drugo je lahko v redu.

V resnih težavah smo samo takrat, kadar v prvih mislih vidimo skrivnostno silo, ki izven našega zavedanja in nadzora usmerja naše odzive. Kot denimo to, kar naj bi bila podzavest. Kadar postane takšna razlaga prevladujoča, v svojih odzivih brez razmisleka sledimo prvi misli in prvemu čustvu. Ko se z nepremišljenimi odzivi spravljamo v ponavljajoče se težave, ni čudno, da smo vedno bolj dovzetni za razlago, da nas imajo v oblasti podzavest in nekakšni nezavedni vzorci, ki jih sami nismo zmožni razrešiti.

Več o tem si lahko preberete v Zlati knjigi življenja, na straneh 47 do 51. Zlata knjiga življenja ponuja povsem drugačen pogled na aktualne teme, kot so izgorelost, stres, depresija, anksioznaost, podzavest, vzorci in travme iz otroštva, nasilje. Ključno sporočilo novih spoznanj je, da imamo in zakaj imamo vse vzvode moči za vsako svoje počutje v svojih rokah.