Z razumevanjem čustev imamo vedno hujše težave. Ker ne razumemo njihovega pravega vzroka in pomena, a se z njimi kot družba vedno bolj ukvarjamo, smo jih začeli kar po vrsti problematizirati. Pozabljamo, da nismo samo čuteča bitja, ampak smo čuteča in hkrati razumska bitja. Eno brez drugega preprosto ne gre, kajti misli in čustva so med seboj v nenehnem vzročno-posledičnem odnosu.

Na svetovanjih svoje svetovance pogosto vprašam, če vedo, zakaj čutijo, kar čutijo. Nad vprašanjem so skoraj vedno presenečeni in le redkokateri ima odgovor nanj. Kot da o tako temeljnem, življenjsko pomembnem in hkrati silno preprostem vprašanju sploh ne bi razmišljali. Čustva smatramo kot nekaj, kar se nam pač zgodi.

Dokler so prijetna, se z njimi posebej ne ukvarjamo. Manj prijetne pa sploh v zadnjem času obravnavamo, kot da bi se porajala brez nas in izven našega nadzora. Kot da bi čustva živela svoje življenje, mimo našega in kot da bi imela ona v oblasti nas in ne mi njih. Enostavno se ne zavedamo preprostega dejstva, da vedno čutimo, kar čutimo, ker mislimo, kar mislimo.

Natančneje, kaj bomo glede nečesa čutili, je odvisno od prepričanj, ki smo si jih glede tega ustvarili na podlagi preteklih izkušenj, in od pričakovanj, ki jih imamo o prihodnosti. Tako prepričanja kot pričakovanja so vrsta misli in tako kot glede vsake misli se tudi glede njih lahko kadar koli pre-mislimo in jih zamenjamo z drugačnimi. Kakor hitro bomo spremenili svoja prepričanja in pričakovanja, se bodo spremenila tudi naša čustva. Tako preprosto je to.

Mar to pomeni, da si svoje čustvene stiske zgolj umišljamo? Nikakor ne. Pomeni pa, da se čustvenemu trpljenju lahko ognemo. Zagotovo. Ko ponotranjimo, da čutimo, kar čutimo, ker mislimo, kar mislimo, pri čemer smo popolnoma svobodni pri izbiri svojih misli, nam postane jasno naslednje:

· da lahko takoj izboljšamo svoje občutje, če izboljšamo pogled na dogajanje;
· da lahko kadar koli izboljšamo pogled na dogajanje, če imamo za to dober razlog;
· da vedno obstajata vsaj dva zelo dobra razloga, kajti boljše občutje pomeni, da si zagotavljamo dober imunski sistem in telesno vitalnost ter, da smo vibracijsko uglašeni na boljšo prihodnost;
· da svoje občutje lahko izboljšamo le mi sami, kajti nihče drug ne more za nas zamenjati naših misli.

Vsak poskus spreminjanja čustev brez spreminjanja pogleda na samo situacijo je obsojen na neuspeh. Pristop, ki uči, da se nam čustva zgodijo neodvisno od nas in mimo našega zavedanja in jih zato ne moremo kontrolirati, je zgrešen. Pristop, s katerim skušamo ublažiti težka čustva z njihovim analiziranjem in vračanjem v preteklost, ne more biti učinkovit.

Pristop, s katerim čustva, ki nam niso prijetna, spreminjamo v bolezenske motnje, pa je škodljiv, ker povzroča, da rešitev svojih čustvenih stisk iščemo izven sebe, namesto v spreminjanju svojih pogledov, prepričanj in pričakovanj. To postane tem bolj jasno, ko enkrat razumemo učinke univerzalnih zakonitosti življenja.

Naj zaključim s stavkom, ki si ga velja zapomniti za vse življenje: Ker so naša čustva posledica naših misli, in ker so naše misli odvisne samo od nas, je vzrok za vsa naša čustva lahko le v nas.

Če potrebujete bolj poglobljeno razlago, jo najdete v moji Zlati knjigi življenja.