Več ali manj, pa tudi sama nedejavnost vse to je velikokrat manipulirano.

Smo v svetu, ko se tako ali drugače od človeka veliko zahteva, ko pa je bilo drugače, pa so bile tudi težave drugačne, od človeka se velikokrat ni zahtevalo niti to, kar je njegova dolžnost, ali pa se je zahtevalo, vendar tako, da bi se lahko reklo - Samo da je - tega potek pa ni bil v prid resničnemu življenju.

Po drugi strani lahko rečemo, da je to oboje prisotno tudi v današnjem stanju sveta.

Saj veste kdor ima nepravilno stanje in ima svoje stanje edino za merodajno, se slepo bori, da se to stanje ne izgub, torej čuva ali ohranja nekaj, kar bi moralo v prid živeti nehati obstajati.

No beseda len - kot očitek, je nastala iz ust preveč aktivnih, ker v prvotnem pomenu pomeni - da se človek zabava ali resno ukvarja z nečim, ne dela pa to, skratka zapostavlja to, kar bi za blagodet resnično živeti en drugemu naj so omogočal. To pa je v obojih in oboji imajo bombonček po svojem okusu, ob katerem so sicer zadovoljni, eksistencialno pa se nimajo in ne morejo imeti radi.

Trn, na tej osnovi neizbežen medsebojni konflikt enim in drugim pa greni, tako zelo greni življenje.

Pogled vsemu temu, ne samo v bežno za neka časa v oči, ampak videti stanje te sladkosti in grenkobe, lažnega zadovoljstva v tem, kako se to spreminja, iz sladkih besed, v vzdržnosti, da je ta obstoj dober, v kdove koliko odtenkov neizrekljive medsebojne nečlovečnosti, v kateri človek spet vzdrži do konca in jo v takšnem načinu odstranjevanja in dobrih namenov v tem v tej laži, namesto da bi jo odstranil še poveča, kdor to res do dna vidi, se ne more odločiti za kaj druga kot za prav - dovoli da to povsem v njemu umre.

Kdo bi lahko imel kakršno koli korist od tega, pa vsi najdejo takšen ali drugačen razlog vzdrževanja tega, nazadnje ustvarijo eone sile, ki v to navajajo, razodetje in potek tega pa je znan in poznamo.

Ko delamo prava dela, je prav budno paziti, kadar to res v nečem vodi v pretiravanje, pa naj bo v pasivnosti ali aktivnosti, vse, ki to hoče v nas ali zunaj nas in v to navaja, so tudi ti, ki tako ali drugače zavedeni zaradi teh ali onih koristi, v to navajajo - povzeto rečeno - ustvarjajo tako ali drugače takšne situacije, da se to ohranja, z namenom, da bi zaradi pretiravanj ustvarili osnovo, na kateri bi dober namen človeka postajal vse bolj slaboten in potem nečist, in s tem pravo osnovo v njem pa naredili šibko in to seveda izkoristili, kasneje kazali na to zaradi nemočnosti nastalo nečisto in šibko osnovo ji sodili, na skrivaj pa jo kot tako ohranjali in na tem ustvarjali, seveda ohranjali vzdrževali, svojo temu podobno vladavino.

V takšni nemočni nečisti šibkosti, se nam lahko zgodi vse, osnova take navidezne dobrote, je za pravo bit poljub smrti.

V pravi reakciji, se zavemo kaj nam manjka in se spremenimo, v napačni pa v navideznih spremembah, ostanemo isti in nekega dne, za svojo nesrečo obtožujemo sebe in druge.

No ko človek do dna ve, kaj to, ta osnova povzroča, jo lahko, ne zaradi sovraštva, ampak celostnega spoznanja prav celostno zavrne.

Ni problem samo v tem, če človek zaide zaradi ljubezni, ki ni osveščena v preveliko žalost, fanatizme in zablode, vsak si nekaj v posledici tega kot potek izbere ali izbira srce, ali pa je srce v tem tako razočarano da izbira razum.

Problem je v tem, ker iz posledic dogodkov, ki so se zgodili zaradi neosveščenosti, nastane v njem zaradi žalosti ali razumskega besa, zamera do življenja samega, kaj ga sčasoma zapelje v še večjo medsebojno nepravičnost.

Če imamo še kaj svetlobe, ki prav vidi, obrnimo pogled h goram, od katerih prihaja pomoč, pravi uvid v vse to.

No ko človek do dna ve, ko je povsem tega, zavesten, kaj to ta osnova povzroča, jo lahko ne zaradi sovraštva, ampak celostnega spoznanja prav celostno zavrne.

Po tem pa vse do dobrega konca, ki je tudi zate.

Ni lahek ta uvid in pot na tega osnovi, vendar ni pretežek iz samega dna duše, to daruje, da človek prvič zavestno popolnoma ugleda uzre to, kar osvobaja v pravem pomenu besede v vseh ozirih, in tem polno zavestnem izvajanju tega, sledi neokrnjeni resnici Božji, do dobrega konca, ne dovoli da se krepost obrne v kaj druga, pa vendar nikomur ne povzroči druga kot to, da omogoči pošteno pot iz tega, no to ni kot frfotanje metulja iz cveta na cvet, nepravilna osnova mora umreti, pa ne samo zato, da bi duša živela, ampak, ker eksistenca tega onemogoča, in dela ljudi za vse drugo, kot to kar naj bi en do drugega živeli in bili.

No ko človek do dna ve, kaj to ta osnova povzroča, jo lahko ne zaradi sovraštva, ampak celostnega spoznanja le s popolnoma pravo uporabo moči in vsega kar je, prav celostno zavrne, da ta osnova ne more v svojem propadu v ničemer in z nobeno prevaro zajeti ničesar, kar je živ delec in so omogoči tako neizbežen propad, propad, ki je bil tako ali tako neizbežen.