Skozi tisočletja smo hrano pridelovali na “sončni pogon”. Še danes 80 % sveta hranijo male kmetije, ki zemljo obdelujejo s svojimi rokami in za to ne potrebujejo visokotehnoloških čudežev.

Zakaj bi potrebovali visoko tehnologijo?
Znanstveniki so polni obljub o končnih rešitvah za lakoto in klimatske spremembe. Seveda pa pot do njih vidijo v novih genskih manipulacijah rastlin, digitalnem nadzoru, novih generacijah nano strupov ipd. Nove tehnologije so za znanstvenike preprosto mamljive, saj obetajo titule, nagrade, objave znanstvenih del …

Stare sorte, lopata in motika res ne nudijo takšne potešitve znanstvenih ambicij, poleg tega pri njih tudi ni pričakovati milijonskih investicij v raziskave in simpozijev v najboljših hotelih.

To, česar znanstveniki v svoji vnemi po novem ne vidijo, pa je, da so le orodje v novem krogu zasužnjevanja tega planeta, v katerem poskušajo korporacije narediti globalni prevzem celotne prehranske verige. Kar jim zaenkrat tudi odlično uspeva. 

Bo visoka tehnologija prinesla večje donose?
Ta mit se hitro razblini, ko vzamemo pod drobnogled resnično hranilno vrednost napihnjenih pridelkov, ki prihajajo iz hidroponike, encimskih tovarn ali laboratorijev. 

Bodo zaradi visokih tehnologij rastline bolj zdrave?
Zelo vprašljivo … Res menite, da je rastlina, ki raste na umetni podlagi in jo hranijo »po slamici« z izbrano mešanico, v kateri je le tisto, za kar je znanstvenik ugotovil, da potrebuje za hitro rast, bolj zdrava? Tista, ki raste v zemlji in mora vsak dan prestati sonce, veter, razviti obrambne snovi proti poškodbam, plesnim, UV-sevanju … tudi nam podarja takšne zdravilne učinkovine. 

Prinašajo visoke tehnologije več prehranske varnosti?
Trenutna prehranska varnost sloni na tem, da je pridelava hrane dosegljiva zelo velikemu številu ljudi. Bomo res bolj varni, ko bodo »pridelki« prihajali iz sodobnih tovarn hrane, kjer niso videli ne sonca, ne dežja in so odvisni predvsem od elektrike?

Bo svet bolj varen, če bomo gojili vse več hibridnih in gensko spremenjenih rastlin? Le ena slaba letina semenskega materiala lahko v hipu pahne ves svet v lakoto. Brez denarja pa sodobno proizvedena hrana ne bo več dosegljiva. 

Bo visoka tehnologija poskrbela za več dobička in nadzora?
Že stoletje je star rek, da kdor nadzira hrano nadzira svet. Kdor ni lačen, mu ni treba biti ubogljiv. Zato je nadzor nad hrano sestavni del vseh agend, ki si prizadevajo nadzorovati naše telo in duha. Slednjega ne gre pozabiti, saj hrana iz hidroponike in laboratorijev v telo morda res prinese nekaj hranil, ne more pa prinesti tistega, kar poganja našo notranjo moč - biofotonov in inteligence narave. 

Kaj lahko stori mali človek
Pridelava hrane zahteva znanje, ljubezen, pozornost in vztrajnost. Če to imate, je lahko skoraj brezplačna in vam poleg najbolj zdrave prehrane zagotavlja tudi mir, zaupanje v naravo, povezanost z energijo tal in spoznanja, ki jih ne dobite tudi na najbolj dragih svetovnih seminarjih duhovnega razvoja. 

Kupiti takšno hrano je skoraj nemogoče, ker razvajeni kupec še vedno želi, da mu nekdo ekološko in zdravo živilo ponudi po ceni, ki je primerljiva s hidroponičnimi produkti na policah trgovin. Ko boste prvič pridelali svojo glavo solate ali odtrgali svojo jagodo, vam bo jasno, da jih nikomur ne bi prodali po ceni, ki velja na trgu.  

Odločitev, katero vizijo prihodnosti boste podpirali, je le na vas.

Kmetijo s hišo, poslopji in travniškimi sadovnjaki v Sloveniji še vedno lahko kupite za ceno garsonjere na obrobju Ljubljane. 

Če začnete danes, lahko še vedno vsaj tretjino potrebnih rudnin in vitaminov brezplačno najdete na naših travnikih in v gozdovih. To je privilegij življenja v Sloveniji. 

Tudi če se lotite pridelave, še vedno niste ničesar zamudili. Pravi čas za setev vsega, kar nas bo hranilo jeseni in pozimi, je junija in julija, spomladanske setve so le ogrevanje. Tudi zdaj posejani paradižniki bodo obrodili do septembra in jih bo dovolj za domačo ozimnico. Vse napotke in urnike setev za drugo polovico leta najdete v knjigi Samooskrba v praksi. 

Seveda, za samooskrbo potrebujete znanje, vztrajnost … Pomaga pa, če imate ob sebi tudi izkušene, ki so to pot že prehodili, da se vam ne bo treba vsega učiti na lastnih napakah.

Avtor: Sanja Lončar

Vir: www.zazdravje.net