Obstajajo hujši strupi od težkih kovin, pesticidov in mikroplastike - to so naša čustva! Še Kitajci so ugotovili, da so najmočnejši strupi, ki uničujejo telo - strah, jeza, pohlep, žalost in skrbi!

Sodobne raziskave temu pritrjujejo. Kot v svoji čudoviti knjigi opisuje Gabor Mate, so raziskovalci ugotovili, da na to, ali bodo kadilci zboleli za pljučnim rakom, odločilno vplivajo njihovo počutje in prevladujoča čustva. Raziskovalci so namreč že na osnovi psihološkega vprašalnika z zelo visoko natančnostjo napovedali, kdo od anketiranih bo zbolel in kdo ne.

Jeza in pohlep pa povzročata težave predvsem na srcu in ožilju. Že Hildegarda je zapisala, da jeza povzroča strupeni črni žolč. 

Rak, multipla skleroza ali ALS, se po drugi strani primejo predvsem ljudi, ki imajo podoben vzorec zatiranja lastnih potreb, nenehne skrbi za druge ali za prihodnost … 

Zdravilne solze
Branje knjige Ko telo reče ne, je bilo zame zelo »mokro doživetje«. Primeri, ki jih opisuje Gabor Mate, so tako stvarni, da sem velikokrat obtičala v solzah. Uspelo mu je, da sem končno slišala svoje telo, ki že dolgo kriči »ne«. Ne razumite narobe – to ni knjiga, ki koplje po ranah, temveč jih z blago milino resnice dobesedno celi. 

To, kar boli, je spoznanje, da sebe nismo slišali že prej. 

Iz srca sem mu hvaležna za to dragoceno branje in ga kot rešilno bilko priporočam mnogim, ki so obtičali v občutkih, ki jim jemljejo energijo in pohabljajo telo. 

In kaj potem?
Ko ozavestimo, da je treba spremeniti ne le svoje delovanje, temveč tudi »operacijski sistem«, trčimo o biokemijo svojih vzorcev. Ste že doživeli občutek, da želite nekaj spremeniti, telo pa vozi po svoje? Kot da bi bili na avtomatskem pilotu, ki nas več ne uboga?

Za pomoč pri spremembi v drugi fazi pa ni boljšega od Joeja Dispenze, ki je do obisti proučil povezavo med mislimi, čustvi in biološkim odzivom naših celic. Izziv, kako prenehati igrati vloge, ki nas omejujejo, in preseči svoje omejitve, je gnal Dispenzo do zelo natančnih načrtov in tehnik, ki resnično delujejo. 

To pišem zelo osebno, ker imam trenutno res polne roke dela s pospravljanjem svojih destruktivnih vzorcev, ki so telo pripeljali do zelo nevarnega roba. Hrana in zdravo življenje zmoreta zelo dobro okrepiti telo, ko pa ga krepimo le zato, da bi ga naši vzorci še bolj zlorabljali, pa prej ali slej izda račun. 

Ljubezen zdravi
Ko trčimo v meje, ki jih postavi izčrpano in zlorabljeno telo, rešitev ni, da ga dodatno zastrupimo, režemo ali še bolj šibimo. Telo želi le, da ga slišimo, sprejmemo in podpremo. Bolj kot vsako zdravilo, prehransko dopolnilo ali terapevta telo potrebuje nas. 

Naj sklenem še z eno mislijo, ki mi je spremenila življenje, iz knjige Zgodbe ob kuhinjski mizi. »To, kar ste nekoč morali narediti, da bi preživeli, je to, kar vam zdaj preprečuje, da bi živeli.« Zato pustimo za seboj vse, kar nas zastruplja, in se odprimo novim možnostim za najboljše verzije sebe. Kot pravi Dispenza: »Zakaj ne bi postali brezmejni?«

Se najdete na tem seznamu?

Osebne lastnosti, ki nas po bližnjici peljejo do bolečin, avtoimunskih bolezni in raka, so:

- samodejna in kompulzivna skrb za čustvene potrebe drugih ob zanemarja­nju svojih lastnih;

- rigidno istovetenje s svojo družbeno vlogo, dolžnostmi in odgovornostmi (kar je tesno povezano z naslednjo alinejo);

- pretirana, navzven usmerjena večopravilna hiperodgovornost, izvirajoča iz prepričanja, da mora človek upravičiti svoj obstoj z delovanjem in daja­njem;

- potiskanje zdrave, samozaščitne agresivnosti in jeze; 

- gojenje in kompulzivno udejanjanje dveh prepričanj: »Odgovoren sem za počutje oziroma občutke drugih ljudi« in »Nikoli ne smem nikogar razo­čarati«.

Avtor: Sanja Lončar

Vir: www.zazdravje.net