Sprašujem se, ali bi bil svet kaj dosti drugačen, če skozi zgodovino ne bi bilo razsvetljenih mojstrov. Ali so kaj prispevali k duhovnemu razvoju ljudi s svojimi sporočili, oz. učenjem?

Po moje ne kaj dosti. Ker nagovarjati ego z duhovnimi vsebinami je isto, kot bi otroku govorili da je otročji. Zaradi tega bo otrok morda prevzel breme vloge odraslega, ne bo pa naredil nekega biološkega preskoka. Ne bo mu zaradi tega pri osmih letih zrastla brada. Tudi ego se pod vplivom duhovnih vsebin zna kultivirati in si nadeti svetniški sij, toda to še ne pomeni evolucijskega napredka v zavesti.

Egu na dolgo in široko razlagati, da je nezaveden, neprebujen, zaslepljen, patološki, pač nima smisla. Nobene koristi ni od tega. Ego to organsko zavrača in niti noče imeti stika s takimi pridigami. Logično, ker bi v nasprotnem primeru moral sprejeti, da je z njim nekaj narobe. Pa v bistvu ni - stvar gledišča.

Ego je kot umetni jez na (duhovni) reki. V širši sliki ovira naravni pretok kroženja vode v naravi. V ožji sliki je pa jez sam po sebi postal naravni habitat in vse v njem je našlo nek svoj smisel. V širši sliki ovira duhovni razvoj, v ožji sliki je pa samostojna entiteta. Je pa res, da na koncu duhovni razvoj zmaga.

Kako vemo ali smo jez ali reka ? Echart Tolle pravi, da če smo reka, smo ukoreninjeni v Biti, če smo pa jez, smo pa izgubljeni v umu. Verjetno smo kar pretežno izgubljeni v umu. Samo tudi če bi bili reka, to še ni nujno, da smo razsvetljeni, oziroma da " vidimo" širšo sliko. Ker potem je moj kuža simbol razsvetljenja.

Nismo še reka, tudi če spoznamo, da smo več kot jez. Smo v fazi, ko gosenica/metulj začuti življenje izven bube, nima pa še do konca definiranih kril.

Koliko je tako nadarjenih duš, da vam pri šestih igrajo Beethovna na klavir? Še manj je takih, ki jim je razsvetljenje položeno že v zibelko. In koliko je možnosti, da smo ravno mi priča, ko razpre krila...