Prebral sem eno malo drobtinico vse zapisane duhovne literature, ki se dotika globljega smisla našega življenja.

Rdeča nit prebranega, je naša transformacija v višjo zavest, ki pa se lahko zgodi le "poklicanim" po določenih kozmičnih zakonih.

Nekako tako kot pri kakšnih naravnih talentih, kot so recimo glasbeno nadarjeni.

Imamo take male angelčke, ki že pri parih letih na klavirju zaigrajo kakšno simfonijo.

Potem imamo malo manj nadarjene , ki pa s trdim delom in šolanjem dosežejo kar veliko.

In potem imamo take, ki imajo posluh, pa niso "poklicani" in potem se bolj za svojo dušo zabavajo na frajtonarici.

In na koncu imamo take, ki jim je posluh španska vas.

V duhovnosti je podobno.

Imamo tiste svetle duše, za katere se zdi, da so preskočile duhovno evolucijo. To so ljudje, zaradi katerih vemo, da ta duhovna dimenzija sploh obstaja.

Potem imamo take, ki skozi kakšne težke življenjske preizkušnje pridejo do določenih uvidenij, oz. spoznanj. Z ozaveščanjem teh spoznanj osvojijo določene notranje veščine. Z negovanjem teh veščin potem najdejo svoj notranji mir.

In potem imamo take, ki so morda doživeli kakšen notranji preblisk, vendar si svoje božje poslanstvo v glavnem domišljajo, v resnici pa je samo njihov ego oblekel mašna oblačila.

In na koncu imame take, ki jim je duhovnost španska vas.

Vendar tudi tukaj ni vse črno-belo. Sebe bi recimo uvrstil nekje med drugo in tretjo skupino. Včasih malo levo, včasih malo desno. Mislim, da sem celo izumil novo kategorijo, ki bi jo lahko imenoval duhovna lenoba. Imam posluh, pa se mi ne ljubi hoditi v šolo. Pa tudi z frajtonarico nisem zadovoljen, tako da ne najdem prave globine notranjega mira.

Težko špekuliramo kakšen je Božji načrt. Glede na to, da se v več tisočih letih v razvoju zavesti ni kaj dosti spremenilo, lahko sklepam, da je celotna slika nedoumljive dimenzije. Deset tisoč let je morda najmanjši kovanec v igri. Večni kozmični tok, ki ustvarja celotno sliko melje počasi. Ima svojo frekvenco in komur se uspe z njo uglasiti najde večni mir.