|    Nebo se je izpelo, 
vse, kar je imelo, 
je bilo ogromno zvezd, 
kakor dobre rime, 
ki razkrijejo spomine. 
Nebo je zastrlo bolečino, 
zmagalo je nad mano 
in me vzelo s sabo 
v neskončno modro. 
Tako sem se zbudila 
in ugotovila, 
da sem prestopila  
prag neskončnosti, 
da sem tudi jaz postala rima, 
ena izmed mnogih, 
ne najlepša, ne najslabša, 
a vendar dragocena, 
vredna svojega imena.
  Med zvezdami posedam, 
zvečer odenemo nebo 
in si vedno znova 
izmišljujemo pravljico 
za boljši jutri, 
otrokom za lahko noč, 
in mirne sanje izberemo. 
Tako brezčasna sem postala 
breztelesna misel, 
ko se pesem bo rodila, 
me od mrtvih obudila, 
takrat bom lahko živela 
v vaši zavesti. 
A poprej me morate poklicati 
in si močno zaželeti nekaj lepega. 
Morda pa se izpolnijo vam želje, 
jaz bom prosila Stvarnika, 
da vam da najboljše. 
 
Danijela Premzl
  |