Ne znam povedati vsega, kar v srcu nosim.
Vse skupaj je še lepše kot samo spomin.
Še in še hrepenim po nedosegljivem,
še upam, da se nekoč izpolnim,
da iz grdega račka zrase labod,
da iz slabotnega značaja
nekoč zasije majhna zvezdica,
da ne bom samo muha enodnevnica,
ki je vse okrog sebe nadlegovala,
ko ni vedela, kako bi nase opozorila
in ki ni vedela, kaj je imela in kaj bi iz tega naredila.

Sem samo dekle, ki včasih misli v verzih,
sem samo dekle, ki nosi svoje srce na dlani,
sem samo dekle, ki morda kaj dosti ne ve
in se zato ne znajde v življenju,
a to dekle je kljub vsemu vztrajno
in čeprav vedno znova pada
in vedno znova napačno reagira,
vedno znova vstane
in krene tja, kjer sonce vzhaja
in ni ga kraja, ki bi ga bolje poznala,
kot so postaje njene duše.
Dekle, ki ji je včasih dano,
da počuti varno se kot otrok
in doživlja neko nepopisno veselje in navdušenje
in se tudi odziva kot nekdo, ki je srečen,
ker ve za svoje poslanstvo,
pa čeprav včasih samo zamegljeno in zelo oddaljeno.
Klic hrepenenja se ne izgubi,
nedosegljivo se ne osvoji,
temu lahko samo se približa
in to je za nekoga minljivega čisto dovolj.
Najbolj pa strmi nad čudežem svojega življenja,
tudi takrat je verjetno bilo tako, kot da bi se nebo sklonilo nad zemljo.

Danijela Premzl