Matematična točka prihodnosti
se nahaja na vrhu spirale,
kjer sonce igra harmoniko
in žarki njegovega telesa
se zbirajo v moji zenici.
Drveči čas se spreminja v krog,
ki z rameni podpira nebo.
Modrina se pretaplja v oči
in spreminja v zeleno.
Napete ustnice so razklenile
rdeče vino telesa,
drevo obraz jokajoče breze.

Misel se bliža vrelcu luči,
v katerem plavajo planeti
kot lokvanji na vodni gladini.
Vzpenjamo se po spirali navzgor.
Na njenih vibah ostajajo temne sence.
Sledi, ki jim je čas določal ritem
hrepenenja in uglaševanje napevov,
ki rahljajo in oživljajo spomin.
V venah vino, mnoga nerazsodna junaštva.
Svet v kaplji vode, ki jo je Einstein
strgal z verig časa in prostora
in jo zakotalil v kristalni lestenec,
da se bo človeška duša vrasla vanj
in na astralni ravni dosegla
svoje učlovečenje z vonjem rože
in okusom pelina,
ki ji določata razdalje bivanja.
Mega nadstropno vesolje, obuto v čevelj,
se razširja kot svetlobna zavesa,
ladje plujejo, mostovi se rušijo,
hiše so izpraznjene.
V papeževi kapeli so ostale
brazgotine človeštva; nemirne misli
na utrujenem obrazu popotnika
dobivajo žareč sončni obraz.
Enačba gibanja se je prevesila v enačbo
vračanja skoz odprte oči v mislih
vzpenjanja v astralno neskončje.

www.tatjana-malec.si