Vzniknil je planet
kot kepa vsemirskega vala krvi,
ki drsi po strunah v počasni tango vesolja.
Tok sekunde je ustvaril planetu ritem,
hrepenenje, vrelišče snovi.
Skozi žarečo nitko se spreminja v bitje,
ki ga vodijo potovalne strasti skozi temo.
Skoz prašne sanje noči.
Nocoj se je razigral, se približal
Jupitrovi hčeri Veneri, boginji lepote in ljubezni,
oblečeni v svečeniški puh plodnosti.
Nebo je popustilo morju.

Slišati je bilo globoko spodaj šepetanje dna.
Pritajeno molitev iz zlizanega brevirja
skalnega grebena s tisoči življenji v njem.
Muziciranje plime in oseke,
Štropotanje dežja po morski gladini.
Na njej je plavalo od strele podrto drevo.
Občutila sem brezmejnost morja
in opno njegove slane kože,
kjer plešejo meduze svoj ožigalkarski ples.
Znašla sem se v brezmejno praznem prostoru.
Kot zvezda sredi neba zagonetne neopredeljenosti.
Prerazsežno, da bi dojela prvobitnost oblikovalca
in meje svojega razuma, od kod izhaja velika moč,
ki ustvarja lepoto prehodov letnih časov
in lepotna čustva izpolnjenega trenutka.
Z vsakim gibom se začenja novo življenje!

www.tatjana-malec.si