Sredi tišine zgodnjega jutra,
ko je duša še vsa mirna in spokojna,
misel nate spet se porodi,
v srcu tiho upanje spet tli,
da še ni zares konec vseh poti,
ki vodijo do tvojega srca
in da bi še lahko našla srečo za oba.
Samo nekaj nama je še skupnega –
to, da se oba zavedava življenja in ga noro ljubiva.
Tokrat ne bom prepustila vseh priložnosti,
da mimo mene hušknejo,
ne bom se čisto zapustila, čeprav se verjetno zato ne bom kaj dosti spremenila,
še se bom borila in čeprav je moja volja še vsa šibka,
bom vztrajala do konca.

Ne štejem več, koliko vrstic sem že napisala,
ne izbiram več besed, da jih ne bi neprenehoma ponavljala.
Iščem tisto nekaj, čemur res ne vem imena.
Tako rada bi imela čisto dušo,
tako rada bi verjela.
Morda le nisem tako zelo slaba,
kot se mi vse bolj dozdeva.
Ko se me navdušenje loteva, se spet neskončno hrepenenje rojeva.
Iščem globine notranjega bogastva,
ki si ga imel v obilju ti,
jaz pa sem bolj skromen popek vrtnice,
ki ne ve, kdaj je čas, da cvet razpre
in kdaj pridejo čebelice nabirat med.
O, da jaz bila bi ta lep cvet,
tak, ki je za druge pripravljen živet,
tak, ki je prijeten in dehti,
tak, ki se v inspiraciji podarja,
obljublja zvestobo in ljubezen,
cvet, ki dolgo ne zveni.
To je cvet moje duše,
ki želi krasiti svet.
Vpleten je v venček najlepših misli,
ki jih hranim v srcu.
Je kot jagoda rožnega venca,
ki ga vsak moli na svoj način.

Danijela Premzl