Danes je svet
bolj utopičen kot znanstven.
Vlada mu nedomišljen red,
nahranjen s preteklostjo.
Svet velikih začetnic.
Svet pik.
Svet klicajev.
Svet oklepajev.
Svet ponarejenih besed.
Videla sem primerke
posebne nadarjenosti.
Obraze, poraščene z mahom
in črno orhidejo v gumbnici -
simbolom moči.

Od tal se je dvignil totem zmajev.
Zali hudiči s stavami za veliko odrešitev.
Liga pravičnih se zbira na večerjah
in ob igranju bridža ustvarja resnice.
V igri so udeleženi
Sever in Jug, Vzhod in Zahod.
Ko si prizadevajo obtičati in si seči v roke,
se sprevrnejo v lastno nasprotje.
Nastopi skrajno kočljivo razmerje.

Svet je brez spomina.
Svet nima idej.
Nevidno gibalo nedovršenosti
pomika svet v ponovne začetke.
Sebe ni človek nikoli dorekel.
Posodil času izkustvo.
Izrekel besedo,
ki zmanjša prostor
In poveča vsebino.

Spominjam se časov,
ko je bilo sonce zeleno
in še ni imelo toliko karatov moči,
da bi oslepilo človeku oči,
a dozdevek vida je prikrival praznino sveta,
in varljive kulise pred seboj.
Svet še ni izdelal toliko lopat,
ki bi resnico pokopale.
Vidim jo in slišim v glasbi vetrov!

www.tatjana-malec.si