Piše: Igor Kernel v novih Misterijih, www.misteriji.si

Duhovnost in spolnost (1)
V Platonovem Simpoziju najdemo starodavni grški mit o primordialnih človeških bitjih s štirimi rokami in nogami. Ta bitja so postala preveč močna in hotela so se upreti bogovom. Zato jih je Zevs, vladar Olimpa, presekal na pol in rodili so se današnji ljudje, ki imajo le po dve roki in nogi. Od takrat so bogovi lahko mirni, saj so ljudje, namesto da bi se ozirali proti nebesnim sferam, zaposleni s stalnim iskanjem svoje »druge polovice«.

Nauk tega mita, ki v podobni obliki obstaja tudi drugod po svetu, njegov odmev pa lahko prav tako zasledimo v starozavezni Genezi, je jasen: ljudje bi bili lahko kot bogovi, če ne bi bili pod oblastjo svojih nagonov, pot do našega vzpona na višjo raven pa vodi prek mogočne spolne energije.

Ljudi opredeljuje zavest o lastnem obstoju, misleča bitja smo, pa vendar podvrženi delovanju sil znotraj in zunaj nas, ki jih ne razumemo in ki so močnejše od nas. Postavljamo si vprašanja o smislu našega bivanja, odgovori, ki jih pri tem dobimo, so nam lahko v uteho in vzpodbudo ali pa nas ženejo v še večji obup in dvom o sebi.

EROS IN TANATOS
Različni smo si, a ob vsej kompleksnosti naše biti nas vendarle vse, brez izjeme, zaznamujeta dva elementa: spolnost in smrt. Brez spolnosti, brez združitve moškega in ženskega počela, ne bi bilo nikogar od nas, prav tako pa se prav vsi od trenutka spočetja pomikamo proti smrti, koncu našega telesnega obstoja.

Ni pomembnejšega vidika našega bivanja od teh dveh prvin, pa vendar se zdi, da se človeštvo skozi tisočletja vse bolj oddaljuje od razumevanja njunega pomena. Spolnost je danes profanizirana bolj kot kdajkoli prej, po drugi strani pa sodobna družba izrinja umiranje in smrt na skrajni rob naše zavesti.

Sigmundu Freudu je z vidika sodobnega duhovnega iskalca moč očitati marsikaj. In nobenega dvoma ni, da sama psihoanaliza ne nudi zadovoljivih odgovorov, ko gre za stremljenje po čisti transcendenci. Niti ne more razložiti pristnih duhovnih izkušenj. Pa vendarle je prav Freud poudaril bistveni pomen obeh zgoraj omenjenih prvin, ko je v svojem kasnejšem obdobju postavil postulat o dveh temeljnih človeških gonih: erosu (gonu po spolnosti in ljubezni oziroma, širše gledano, gonu po življenju samem) in tanatosu (gonu po smrti).

Oba gona sta na arhetipski ravni tesno povezana, kar je razvidno iz dela Geneze, ki govori o izgonu Adama in Eve iz edna. Dokler ne jesta z drevesa spoznanja, sta oba v stanju večne blaženosti. Bog ju prežene iz rajskega vrta, ko spoznata, da sta gola, in se zavesta svojega spolnega gona, obenem pa postaneta tudi smrtna.

Spolnost prinaša smrt, hkrati pa prav prek spolnosti lahko presegamo lastno smrtnost. Na najbolj grobi ravni živimo naprej prek svojega potomstva, ravno spolnost pa nam lahko omogoči tudi hipno preseganje lastne duhovne omejenosti in zavedanje, da je vsakdanja stvarnost le privid in da se nekje zadaj skriva naša nesmrtna bit.

SPOLNA ENERGIJA IN ZAVEST
Za zdaj pustimo ob strani notranjo alkimijo, kjer izkušeni vpreže tudi svoj spolni gon, saj gre za pot preobrazbe, ki je dostopna le maloštevilnim posameznikom in bomo o njej spregovorili kasneje. Namesto tega povejmo nekaj besed o učinku, ki ga ima eros na našo zavest: lahko nam pomaga odpreti vrata zaznavanja in nas popelje na pot transcendence.
Colin Wilson v svoji knjigi Izvori spolnega gona (Origins of the Sexual Impulse, 1963) govori o paradoksalnem položaju, v katerega je ujet človek, odkar je »izgnan iz raja«: kljub temu, da ima vsakdo v sebi potencial razsvetljenja, je naša vsakdanja zavest zamejena s »plašnicami«.

Za to je poskrbela mati narava, ki bdi nad tem, da se materialni svet obnavlja, skupaj s človeško vrsto. Če bi bili v stanju večne blaženosti, bi to lahko ogrožalo preživetje posameznika in tudi njegovega potomstva. Ker s čisto razumskega vidika ne čutimo potrebe po razmnoževanju, imamo v sebi vsajen gon, ki nam obljublja razširjeno zavest, kakršno prinašata stanje zaljubljenosti in približevanje čisti ekstazi v trenutkih orgazma. A kar večina ljudi dobi v resnici, je le kratkotrajni občutek blaženosti, ki je ob vsaki naslednji ponovitvi vse bolj šibak, zaljubljenost pa se postopoma umakne naveličanosti in skrbi za potomce. »Naravna« funkcija spolnosti pač ni doseganje razsvetljenja, temveč razmnoževanje.

Pa vendar, ali je vseeno mogoče »jezditi« na tem silovitem valu spolne energije? Ga ukrotiti in podaljšati njegovo trajanje tako, da tudi kasneje obdržimo dovolj visoko raven zavesti, da ne pademo nazaj v stanje prejšnje zamejenosti našega duhá? Dokler je spolnost le sproščanje napetosti ob »praznjenju«, h kateremu nas sili spolni gon, bo tudi za nas veljal izrek Post coitum omne animal triste (»Po občevanju je vsaka žival žalostna«), ki ga pripisujejo Galenu. A mogoča je tudi drugačna pot, po kateri hodijo pripadniki različnih duhovnih šol, njihove nekoč skrivne spolne tehnike in metode osredotočenja pa postajajo vse bolj dostopne današnjim iskalcem.

RAZUMEVANJE LIBIDA
Joséphin Péladan (1858-1918), francoski okultist in pisatelj, je leta 1911 upravičeno zapisal: »Če se ljudje ljubijo tako kot počno več ali manj vse drugo, namreč poneumljeno in nezavedno, zaradi tega misterij spolnosti ne bo prenehal ohranjati svoje vzvišenosti.« Kar je veljalo pred dobrim stoletjem, dandanes drži še veliko bolj. Sodobna potrošniška družba vdira v našo intimo in naša najgloblja stremljenja, vsiljuje nam neštete dražljaje, ki od nas terjajo takojšnjo zadovoljitev in nam odvračajo pozornost od vsega, kar je bistveno.

Bolj ko je naša družba seksualizirana na zunaj, bolj površno in šibko je zadoščenje, ki nam ga nudi spolnost. Ta bi lahko služila povzdigovanju naše zavesti, a nam pušča občutek nezadovoljenosti in izpraznjenosti. Če torej hočemo razumeti skriti pomen libida, spolne sle, in duhovnega pomena spolnosti nasploh, se moramo ozreti k njunim ezoteričnim vidikom.

V zapisih, ki sledijo, se bomo posvetili tolmačenju spolnosti v naukih različnih duhovnih in magijskih struj Zahoda in Vzhoda. Osvetlili bomo nekatere seksualne tehnike in njihove cilje. Pojasnili bomo pomen krvavih iniciacijskih praks v »ritualih prehoda« v plemenskih skupnostih kot tudi razloge za surovo askezo v velikih svetovnih verstvih in nekaterih misterijskih šolah. Dotaknili se bomo transcendentalnih in nadnaravnih izkušenj, povezanih s spolnostjo, vključno s srhljivimi incubi in succubi.

Spregovorili bomo o spolnih zlorabah, resničnih in namišljenih, v duhovnih skupnostih. Pri tem nas ne bo zanimalo zgolj površno tolmačenje teh naukov, praks in izkušenj; iskali bomo tudi njihove metafizične temelje. In kljub omejitvam, ki jih na področju razumevanja spolnosti nudi psihoanaliza, zaradi česar se je sodobna seksologija od nje zavestno oddaljila, bomo opozorili tudi na to, da je imel dobri stari Freud vendarle prav pri nekaterih svojih trditvah, zlasti tistih, ki se tičejo seksualnosti pri ženskah, o čemer govorijo novejša dognanja nevrologije in klinične psihologije.       

Igor Kernel

Motiv erosa in tanatosa, prikazan na sliki Hansa Baldunga (1484-1545) »Smrt in mladenka« (Muzej likovnih umetnosti na Dunaju). (Foto splet)

»Sveta spolnost« - skulptura na katedrali, 13. stol. (Fotoarhiv I. Kernel)