Sedim pod češnjo in strmim v daljavo.
Kje si, kaj neki zdaj počneš tam daleč v tujih krajih.
Še misliš name ali že
pozabil si na dom, na češnje, name.
Si res pozabil prav na vse,
kar naju združevalo je.

Zdaj češnje vse so dozorele,
dozorel je tudi najin čas.
Zdaj čas je za vrnitev, daj vrni se domov,
pod rodni krov,
vrni se v domače kraje,
v najin dom, saj imel si ga najraje.

Ko zrelih češenj več ne bo,
ne bom čakala nate.
Vse lepo bo v pozabo šlo,
počasi bo minilo, se za vselej izgubilo.
Le češnja bo ostala,
me spremljala in tolažila, novo upanje mi dala.

Jeanne