Zmoreš izliti srce tudi, ko najbolj boli.

Si dovoliš čutiti igle, ki prebadajo tvojo kri.

Ne vedo drugi, koliko umetnosti nosi tvoje srce.

Se poigravati z mislijo, da lahko si buden, ko vse v tebi spi.

Jokati v smehu ali se smehljati v joku in upati, da se vsem še isto zdi.

Na kakšen tih dan zavre kri v meni, skušaš jo ohladiti z ledenimi besedami.
Četudi ne nosim srca v glavi in duše v rokah, čutim pa solze polzeti v notranjosti najinih teles.

Lahko še vedno poslušaš tih zven dežja, te še vedno nosi vonj poletja najinega.
Boš upal, da sanjaš, ko gledal me boš drugje, boš sanjal, da upaš, da pojavim se še kje.

Oceani iskrenosti in valovi poštenja naj naju oba potegnejo vase ter pustijo v trenutku, trenutku resnice.