Kot prebava je spreminjanje zakonodaje utečen proces. Zavita pot, več postankov, različne metode in na žalost včasih tudi isti rezultat.

Javnost ima nad novopredlagano zakonodajo najbolj neposreden pregled in rezervirano priložnost vplivanja v fazi njene javne obravnave. Danes ta praviloma poteka preko portala E-demokracija, kjer se da za silo spremljati tudi nadaljnji zakonodajni postopek.

A težav ni malo, preglednost pa ostaja slaba. Kako se je predpis spremenil med različnimi fazami ni objavljeno, v našem primeru se ministrstvo niti ne opredeljuje do poslanih pripomb, niti te niso javne, prepisi pa gredo hkrati v medresorsko obravnavo, kar pomeni, da je osnutek na voljo javnosti lahko še bistveno spremenjen, preden gre na vlado in v državni zbor. Pri prvi javni obravnavi novele Zakona o varstvu okolja (ZVO-2) je ta vseboval celo prazne člene.

Stvari zakomplicira še dejstvo, da so ti postopki bolj podobni prebavilom prežvekovalcev kot pa človeškim, saj se predpis lahko vrača v prejšnje faze, ima več javnih obravnav, usklajevanj in podobno. Tudi tu ni sledljivosti kaj se dogaja z vsebino, hkrati pa ministrstva prepogosto kršijo lasten poslovnik in izdajajo predpise po hitrih postopkih in tako omejujejo možnost sodelovanja.

Poslovnik v 8. členu določa kaj morajo obsegati gradiva za spremembo predpisa. Na žalost so pogosto pripravljena šele za obravnavo na vladi, ne že pred javno obravnavo. Poleg samega besedila sprememb obsegajo še povzetek, obrazložitev po členih, presojo različnih posledic in včasih še novi čistopis. Vse stvari, ki olajšajo razumevanje in deliberacijo o predlogu.

Če vzamemo za primer zadnji predlog ZVO-2, je skoraj 200 strani prenovljenega zakona v javno obravnavo dospelo s samo pol strani površnega uvoda!? Tako preostane le mučna primerjava vsebine po korakih - s prejšnjim predlogom ali trenutnim zakonom. Primerjave člen-po-členu ovira spremenjeno številčenje in premikanje vsebin, strojno primerjavo (t.i. diff) pa še razni drobni nomotehnični in lektorski popravki.

Ciniki bi rekli, da so vsa ta dodatna administrativna bremena tu namenoma. V vsakem primeru pa drži, da v teh procesih še zdaleč nismo izkoristili potenciala digitalizacije. Med programiranjem zakonodaje in programiranjem računalniških programov je namreč precej podobnosti. V obeh primerih gre za omejena jezika (skladnjo) in podatke v precej natančno določeni obliki.

Malo manjka, da bi bila popolnoma strojno berljiva, kar bi omogočilo avtomatizacijo priprave formalnega predloga sprememb na podlagi novega čistopisa (ali obratno) in najnovejšega neuradnega prečiščenega besedila, ter poenostavilo sledenje spremembam, saj se s strukturiranimi podatki lahko izognemo velikemu delu šuma v spremembah.

Hkrati bi nalogo bdenja nad predlaganimi spremembami postalo enostavneje razdeljevati na manjše sklope (delitev dela, potencial za crowdsourcing), označevati (ne)pomembne spremembe, vse skupaj pa bi vsem vpletenim prihranilo čas in živce. Morda nekoč, ko se odločevalcem javne obravnave ne bodo zdele le nujno zlo ...

Avtor: Jaka Kranjc

Vir: http://ebm.si/o/sl/