Zaradi slepote smo tako žalostno plitki, ko se gre za resnico, po drugi strani pa zaradi posledic te slepote, prekopljemo zemljo po dolgem in po čez, ko iščemo zunanje zlato in tega koristi, na tega osnovi, na kateremkoli področju že.

Ni najhuje dokler se trudimo in delamo, kakorkoli že, najhuje je to, da se zaradi tega, ne razumemo med sabo in ko nam v tem boju uspe, postanemo trdi in brezsrčni, ter se medsebojno še bolj zasovražimo ob tem, ko branimo to. Kaj smo dosegli?

Tu se gre za revnega in bogatega, kajti kakor bogat brani svojo bogatijo, tako revež brani svojo mizerijo. No pridejo ljudje, ki se borijo za golo preživetje, tudi to je treba braniti, ali pa umreti.

Njim režejo roke, če kradejo, med sabo pa ti »pravični« kaznovalci, delajo take biznise, da jih je že omenjati sramotno.

Ob vsem tem, pa se navežejo, na nekoristne in škodljive reči, se še bolj spridijo, ko zbolijo, pa iščejo krivce zunaj tega.

Najbolj žalostno je to, da ljudje ki imajo za preživetje tako močno ogovarjajo državo, žalostno je to, da ne vidijo, da imajo in si želijo več, tako da je celo tisti, ki nima bolj zadovoljen.

No, če si ne želimo več, kadar kažemo na napake kjerkoli in kogarkoli, naj bi popolnoma gledali resničen blagor, takrat bo to opominjanje in ne kritika.

Nekako mi pride na misel-naš Slovenski - hlapec Jernej -, ki išče pravico tu in tam, bistveno, da bi jo našel pa je to, da jo mora imeti v sebi.

Kako pa bi iskal nekaj kar si?

In takrat si v blagoslov vsem ljudem.

No, tu bi še opozoril na Jerneje, ki mislijo da imajo resnico v sebi, kadar v vresnici ni tako, to pa pomeni, da so v še večji zablodi kot ti, ki jo iščejo odzunaj, kajti, tisti ki jo iščejo od zunaj, so v tem primeru v manjši zmoti.
Ni to kritika, ampak, hotel bi vsaj malo razsvetliti kjer se le da, koliko hudega se naredi v takšnih zmotah.

Ko se gre za to, kaj je prav, zaradi nevednosti in zaslepljenosti, tako hitro odnehamo, zaradi slepote, pa smo v napačnem tako vztrajni, da preden vemo kaznujemo ali pa ne.

Tako:

Ali v sovraštvu, kaznujemo prehitro in preveč.
Ali v pristranskosti, kaznujemo prepozno ali pa sploh ne kaznujemo.
Kaj lahko nastane iz tega, lahko vsak dojame.
Na tak način, bo človek izkopal in ustvarjal le lažni sijaj, ki zgine, kamen modrih pa nikoli.
Naj to nikogar ne razjezi.
Kakor zmeraj, smo tudi v današnjih časih poklicani le k temu, kar je najbolj prav.

Ne bi vas želel narediti neodločne, vendar, ne stori drugemu kar ne želiš, da bi on storil tebi, pa čeprav ti on to stori, saj če tako ravnaš, si isti kot on.

Kaj šele, če to storiš nekomu popolnoma drugemu in se izgovarjaš, ter opravičuješ na to, da se je to zgodilo tebi.

Želel pa bi, da bi postali odločni, na resnično Božji osnovi.
To je ljubezen, ki vidi.
Tudi z milostjo je tako.
Človeka religije učijo k milosti.
Ko pa postane milosten in hoče to v celoti izvajati, ga velikokrat te iste religije uničijo.

Zakaj?

Kakšno milost, pa mi imamo do živali narave in zemlje in nazadnje zdaj že do vesolja?
Človek je do tega zelo krut.
To svojo krutost in dejanja, pa zavije v masko ljubezni.
Hočem reči človek je tako uničevalen, da nazadnje ta svoja dejanja vzljubi in ljubi.
In o tem dela šege in se nazadnje, z vsem tem ponaša.

Blaznost

Ko rečejo Jezusu - To je bilo že od samega začetka, jim Jezus odgovori;

v tem ste ustvarili vi svoj lasten začetek in se ločili od Božje volje in ljubezni, to je nastalo zaradi vaših trdih src, ki vzamejo ali mehkužnih, ki dovolijo vse to.

No, tu je treba razumeti tudi to, zaradi česa nastane ta problem.

Religije imajo svoj način ohranjanja tega, kar služi vsakdanjem življenju in to tudi oblečejo v šege.

Ti ljudje, živijo v zavesti teh navad in v njih se pa da nekaj, kar bi jim omogočilo resničen razvoj.

Res je to, da to rabi svoj čas, da dozori in človek se v tem času nahaja v oblasti nekih navad, ki so osnova, za neko znosno življenje.

Najhuje pa je, kadar se tisti, ki to vse skupaj vodijo, v začasnih navadah in tega, bonitetah spridijo, saj s tem se spridi tudi ljudstvo, saj ni pravilno pripravljeno na resničen nadaljnji razvoj.

Kajti ko dozori tisto resnično, v vseh bitjih, ki naj bi z njim dozorelo, ljudje pa niso pripravljeni na to in so ujeti v navade in šege, čeprav to ima in nudi neko mero znosnega življenja, zaradi sigurnosti v tem in odvisnostjo od tega zavrnejo resničen razvoj.

To pa ima zelo hude posledice, kajti, če ni pravilnega razvoja, se človek v teh lastnih navadah tako spridi, da je joj, kajti spremembe so neizbežne.

Torej navad in šeg, se ne sme narobe ukinjati, dokler ni čas za to, ne sme pa se v njih bonitete, tako ujeti in živeti na takšen način, da ko pride čas resničnega razvoja, celote, da jih bitja nebi mogla res v blagor vsem zapustiti.

Kajti če ni tako, že lastni otroci spodnesejo potem te navade, kajti jim ne morejo verjeti več.

Vse je pregrdo, preveč pusto, resnična bit v njih, pa hrepeni po obzorjih, v katerih se da res v skladu in harmoniji živeti.

Stopimo skupaj v tem kar je prav, za vsako bitje, vesolje in naravo.