Vir sreče smo mi sami, kadar živimo sebe

Življenje je pusto, če v njem ni žarkov sonca sreče in zadovoljstva, kajti to nas polni z energijo visoke vibracije. Kadar se dobro počutimo, smo oddajnik visoke vibracije in znatno laže dostopamo tudi do kreativnih idej. Smo največje darilo in vzor svojim bližnjim in svetu.

Če želimo biti v življenju srečni, je potrebno, da za srečo v svojem življenju poskrbimo sami pri sebi. Kadar je naš vir sreče odvisen od volje drugih ali od zunanjih okoliščin, vir sreče presiha, dokler morda celo ne presahne. Za trajni vir sreče zato lahko poskrbimo zgolj sami, da živimo srečno, smo pogumni in si sledimo.

Pogosto smo vzgojeni povsem nasprotno; da je skrbeti zase sebično, da je treba namesto tega streči željam drugih oz. živeti za druge ali po pričakovanjih drugih in sebe dati na stran. Vam je to znano? Pogosto se vsega, kar nam je bilo v otroštvu položeno v podzavest, ne zavedamo, vendar lahko ozavestimo pri sebi to področje na način, da ugotovimo, zakaj sebe morda prepogosto dajemo na stranski tir.

Katerim željam smo se že odpovedali (npr. to mi ni dosegljivo ali nisem dovolj ..., da bi (še) lahko) ali se jim še vedno iz meseca v mesec odpovedujemo.

Ko sebe damo na stran, damo na stran tudi priložnost srečnega življenja. Srečo včasih sicer ulovimo, večinoma pa jo zgolj lovimo, dokler se tudi tega ne naveličamo in potem se vdamo v usodo, si zakrivamo resnico z različnimi izgovori.
Veste, kateri so vaši?
Veste, kaj si v življenju zares želite?
Veste, kakšno bi bilo lahko vaše avtentično življenje?

Če se odločite za spremembo, se boste verjetno srečali z notranjimi in zunanjimi ovirami in odpori, kajti vsem v vašem življenju ne bo všeč, da boste postali bolj samostojni in manj odvisni, tudi delu vas samih ne.

Veste, zakaj niti sami sebi pogosto ne želimo sreče?

Prva ovira, s katero se na poti srečamo, je naša lastna lagodnost. Ko se to zgodi, nas prav lastna lagodnost v kombinaciji s samoprevaro odvrne od rešitve problemov in izzivov, ki so se nam v življenju nabrali. Poznate izgovor, ki se pojavi ob prvi večji oviri in zveni približno takole: »Kaj bi se naprezal in si zapletal življenje, saj mi ni tako hudo, saj je kar v redu.« Če ste vsaj malo iskreni, si priznate, da vam marsikaj sicer ni všeč, ste se vdali v usodo … in živite za tistih nekaj vikendov ali dni dopusta. Morda ste celo sklenili, da je sreča izmuzljiva ali da je celo iluzija in da je vaše obstoječe življenje pravzaprav popolnoma normalno in srečno nesrečno.

Če se vdate lagodnosti in samoprevari, živite 'sivo življenje' z nekaj odtenki mavrice vsake toliko časa in mavrica znotraj vas nikdar ne dobi priložnosti zasijati v vsej svoji naravni veličini. Resnica je, da je stanje v vašem življenju zgolj vaša izbira.

Kako bi svetovali svojemu prijatelju, če bi tako 'zapravljal' življenje?
Kakšen svetovalec bi mu bili s svojim nasvetom?

Druga ovira so ljudje, ki imajo koristi od tega, da ste jim v življenju podrejeni, da verjamete njihovim obljubam in plešete po njihovi melodiji in taktu. Naj naštejem samo nekatere: politiki, prodajalci vsega mogočega, kar je povsem neuporabno in deluje morda samo v oglasu, taki in drugačni voditelji in duhovni razsvetljenci … Ko se jim boste postavili po robu ali hoteli oditi iz njihovega hlevčka, bodo na vas pritisnili z različnimi sredstvi manipulacije ali diskreditacije, in če boste bolj zaupali njim kot sebi, bodo verjetno pri tem zelo uspešni. Ostali boste 'ovce levjega porekla'.

Tretja ovira so naše naučene predstave o morali, ponosu, zvestobi ter drugih podobnih predstavah, ki so nam jih vsem bolj ali manj vcepili v glavo starši, institucije, družba …, skratka ljudje, ki smo jim zaupali, da vedo, kaj je res in prav ter kaj ne. Te predstave v nas samih pri odločanju o spremembah ustvarjajo oz. povečujejo našo notranjo razcepljenost, vse dokler jih ne razrešimo in se 'integriramo'.

Četrta ovira sta strah in potreba po nadzoru. Nezaupanje sebi ustvarja strahove. Življenja ni mogoče popolno nadzirati, lahko pa ga živimo polno, s tem da si v dogodkih sledimo.

Ne pozabi nase in na svoje poslanstvo

Ljubezen (sprejemanje, spoštovanje in rast k svetlobi) je pot do srečnega življenja, zadovoljstvo pa pogosto izhaja iz uresničitve svoje dušne naloge oz. poslanstva.

Vir: svetloba.si