Zelo zanimivi so naši odzivi na nepredvideno, kot je korona virus.

Ko gledam poplavo mnenj in razlag, ne morem drugega, kot da pripomnim in izrazim nekaj enostavnih dejstev.

Kako malo poznamo resnico, samo bistvo in svetost življenja.

Če bi to poznali in iz dna srca ljubili, bi seveda povsem drugače živeli.

Poglejmo izjavo ministrice za zdravstvo.

Kako bi našli in mogli bolje reagirati na nepredviden virus, ko pa je to za nas nekaj povsem nepričakovanega nepoznanega in novega.

Nič ne očitam nikomur, da nebi to kdorkoli pomislil, vendar stroka, ki se vsa leta pripravlja in izobražuje in ukvarja z zdravjem, sicer vem tudi, da ni najbolje financirana, in od česa vse je odvisna, je popolnoma presenečena nad dogodkom epidemije in pandemije.

Iz dna srca sem jim hvaležen za njihovo borbo za vse nas, v epidemiji humanost in požrtvovalnost.

Vendar rad bi, da bi ljubeče iz dna srca stopili tisti, ki še niso v samo srž problema in ga razrešili v dobro vseh.

Če pogledamo te mnoge zunanje študije o tem, kaj je temu vzrok, popolnoma različni in nasprotujoči pogledi različnih strok, po vsem tem še religiozno naravnani različni pogledi, in v vsej tej zmedi, še si iz tega vsega ljudje in človek kot posameznik izoblikuje svoj lasten pogled na vse to, pa je zmešnjava, ne da bi kakorkoli pretiraval, kratko malo popolna.

No zame je odgovor zelo enostaven.

Sem pač enostaven človek.

Pa rečem tako, da lahko razume še otrok.

Če rečemo, da je svet naša hiša.
No, kaj bi se zgodilo, če bi leta in leta v našo hišo dovažali strupe.

Ali lahko potem pričakujemo v tej hiši, zdravo življenje in da bomo v tej hiši zdravi.

Popolnoma neinteligentno, saj se ve, da to kar smo dali vanjo, to bomo tudi iz nje dobili, tako kratko malo v obliki virusa o katerem pravimo, da ne vemo nič.

No potem ali bomo v borbi za preživetje, še se naprej kregal za to, da dobimo še zadnje ostanke kjer je še kaj navidezno zdravega, ter vse to kar delamo v medsebojnem sovraštvu, ki iz tega nastaja, počeli še naprej.

Pa vsi to po tihem vemo.

In vsem nam je vsaj malo žal da je tako.

Pa še radi se imamo.

Seveda vzrok je enostaven dragi moji, vendar rešitev pa ne, saj smo to počeli leta in leta.

Čistili smo prag lastne hiše, mogoče še preveč, da nismo v njej dovolili niti drobca prahu, ki ni tako škodljiv,
a v svet, ki je tudi naš prag, vozili in polnili z vsemi vrstami škodljivih strupov in odpadkov.

No saj poznate razne znanstveno fantastične romane, v nekaterih se opisuje tudi preteklost človeka.

Opisan je planet ljudi v davnih časih, ki so šli po isti poti, da so se morali zaščititi pred soncem.

Okoli planeta so naredili varnostno streho in se tako nastanili, da jim sonce ne bi preveč škodovalo.

Živeli so kot v nekem rastlinjaku, zmeraj bližje notranjosti zemlje.

Naprave za hlajenje in vse to, čistilci zraka vseh vrst razkuževanja in kaj še vse.

Vendar človek je strukturno ustvarjen tako, da če tudi se zakoplje in zaščiti ne vem kako globoko, kljub temu enostavno zboli, kajti njegova bit in struktura, sploh nista ustvarjeni za takšne pogoje, pa kakor koli to umetno tako rekoč znanstveno, bi to hotel in poskušal spremeniti.

Ne da se pobegniti prijatelji in bratje, pred tem kar počnemo delamo.

In po vseh izkušnjah in spoznanjih, ki smo jih dali skozi, ali si to zares želimo, ali moramo skozi tako za vse bolečo izkušnjo.

No odkrito povem, da tega ne želim ne sebi ne drugim.

To je moj glas in iskrena beseda.

Upam da bodo tudi mnogi rekli življenju iz srca da.